V tem trenutku na to vprašanje ni mogoče povsem določno odgovoriti. Veliko bo odvisno od morebitne istočasne izvedbe predčasnih nacionalnih parlamentarnih volitev. Če bi do teh vendarle prišlo, kot se špekulira, hkrati z volitvami v Evropski parlament, bi se po vsej verjetnosti nacionalna volilna udeležba preslikala tudi v evropsko. V nobenem primeru pa ni nujno, da bi imeli opraviti z visokimi številkami.
Tudi v notranjepolitičnem kontekstu med slovenskimi volivci namreč vlada precejšnja apatija. Če gre verjeti občasnim preverjanjem javnega mnenja, celo več kot tretjina volivcev med obstoječimi strankami ne prepozna svoje volilne izbire. Prostora za svež politični angažma je zato, vsaj na videz, veliko, vprašljiva pa je mobilizacijska sposobnost katerekoli od napovedanih novih političnih strank.
Te si lahko, najbrž tik pred zdajci, obetamo tako na levici kot desnici. Njihova konkretna politična usmeritev v razmerju do EU pa ni povsem jasna. Po vzoru drugih držav članic ne bi smeli biti preveč presenečeni, če bi razočaranje nad obstoječim političnim razredom v kombinaciji z nizko volilno udeležbo privedlo do vzpona skrajnih in radikalnih političnih sil.
Te možnosti se očitno dobro zavedajo politiki na evropski ravni, ki zato že zdaj pozivajo ljudi k udeležbi. Večja kot bo volilna udeležba, več bo med njimi zmernih volivcev, manjši uspeh bodo poželi skrajneži. Pozivi k večji volilni udeležbi zato ne ostajajo le na deklarativni ravni, temveč evropski politiki snujejo prave strategije.
Ena med njimi je ta, da evropske politične stranke svoje kandidatne liste oblikujejo tako, da volivcem omogočijo, vsaj posredno, odločati o bodočem predsedniku Evropske komisije. Z drugimi besedami, politične stranke bi šle na volitve vsaka s svojim kandidatom za predsednika Komisije, s čimer bi škarje in platno glede njenega oblikovanja nekoliko vzele iz rok Evropskega sveta.
Prav zato je izvedba te ideje v naprej vprašljiva, je pa prav gotovo zanimiva, saj volivce pritegne k odločanju, ustvarjajoč vtis, da ima njihov oddani glas tudi širši, predvsem pa večji politični pomen. Podredno bi se z realizacijo te ideje EU tudi bolj politizirala, ideološko razčlenila, prišlo bi do političnih in vrednostnih konfliktov, ki bi lahko delovali, po nacionalnem vzoru, kot katalizator višje volilne udeležbe.
No, kot ste najbrž opazili, v Sloveniji o teh vprašanjih zaenkrat še ni bilo veliko razprav. To ni nikakršno presenečenje, saj se država utaplja v lastnih problemih, z vidika volitev v Evropski parlament pa tudi v svoji siceršnji specifičnosti. Največja politična stranka tako sploh ni vključena v nobeno evropsko politično skupino, pa tudi nekatere druge so se vpele šele pred kratkim, spet tretje pa so na poti gotovega izpada iz Evropskega parlamenta.
Vse to nosi v sebi zametek tveganja, da bodo tudi prihodnje evropske volitve izrazito nacionalno obarvane, da bo evropskih tem le za vzorec in da se bo nacionalna apatija prevedla tudi v evropsko. V takem primeru bo zamujena še ena priložnost za odpravo t.i. evropskega demokratičnega primanjkljaja. A ta je, kot že vemo, bolj kot evropski tako ali tako nacionalni.
Največji izziv prihodnjih volitev v Evropski parlament je torej v tem, da pripoznamo evropski izziv sam na sebi. Da se zavedamo, da v tem zakonodajnem telesu nastaja precej, morda celo večina predpisov, ki urejajo naše vsakodnevno življenje. Že zato bo prav, da bomo šli na volitve in svoj glas dali tistemu, ki si ga po našem mnenju zasluži. To je minimum, kar lahko in hkrati moramo storiti. Sicer odločitev, kako nedemokratično, prepustimo v rokah drugih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
