Avto prerašča svet. Vedno več je avtomobilov. Zabasane ulice, zabasani pločniki in poti, zasedena parkirišča. Tudi pokopališča avtomobilov so zvrhano polna. Avto se polašča zemlje in človeka.
En sam avtomobil izpusti na 1000 litrov bencina v ozračje 290 kg strupenega ogljikovega monoksida. Zrak je močno onesnažen. Drevesa umirajo. Ljudje zbolevajo. Svoj odnos do avtomobila bomo morali spremeniti. Ustaviti njegovo bohotenje. Nimamo druge izbire. Avtomobilov je mnogo preveč – vključno z mojim.
Kdor ima avto, brez njega ne more več shajati. Avto je velika dobrina, saj nudi toliko prednosti. Človek se kar zaljubi vanj. Avto je svoboda. Avto je napredek. Toda vsak dan nastajajo nepregledne kolone vozil. Radio poroča o gostem prometu, ki se odvija po polževo, o prometnih zamaških, zastojih. Ne moremo več naprej s tem svojim napredkom.
Promet se odvija narobe. Mnoge pripelje na invalidske vozičke. Marsikoga v smrt. Na naših evropskih cestah umre vsako leto preko 50.000 ljudi, okrog 500.000 pa je poškodovanih žrtev nesreč. Poglavitni vzrok: neprilagojena hitrost.
V času dopustov se prične v prometu prava norišnica. Hitreje! Hitreje! Sosed se je že odpeljal. Pohiti! Skozi daljne pokrajine in tuje dežele moraš drveti s kar največjo brzino. Rešilni avto že čaka. Za turiste je dobro priskrbljeno, saj plačajo. – Seveda si ti čisto drugačen. Nočeš, da bi te potegnili v to zmedo.
Phil Bosmans
Zgrozila sem se ob prometni nesreči, ki jo je z divjo vožnjo konec aprila na avtocesti Maribor – Celje povzročil 31-letnik. Štirinajst deklet je najelo avtobus z dvema šoferjema za varno vožnjo z dekliščine, nato pa šok; ena mrtva, vse ranjene, dve izredno hudo. Najbrž invalidni za celo življenje. Berem, da je dekle umrlo na
20-letnico smrti svoje mame. Kakšna usoda, si rečem. Pomislim na nevesto, ženina, svate, vse priprave, ki so tekle mesece in si rečem; kakršnakoli bo kazen za tega brezvestneža, celo povratnika smrtnih prometnih nesreč, bo daleč premila.
Minilo je leto od sprejema zakona, ki je za cestnoprometne predpise uvedel bistveno strožje kazni, a ljudje kljub temu dnevno umirajo. Vsak, ki ga ustavijo zaradi prevelike hitrosti, se razburja, da to ni pošteno.
Še več bi moralo biti radarjev, kontrol, kaznovanja. Motijo me sporočila na različnih radijskih postajah o tem kje vse so radarji. Je to res prava pomoč? Komu? Ko slišiš kje je radarska kontrola, malo popaziš na hitrost in to je to. Kako bi izgledalo, če bi bilo radarjev in kontrol toliko, da bi »vestni« vozniki nenehno klicali na radijske postaje, te pa med glasbo, poročili, ….. poročale o vsem kar se dogaja na cesti. Nato pa kontrole, kazni, ob neplačilu zapor. Ugotavljamo da je preventiva skoraj brez smisla. Ob sprejemu zakona vik in krik vseh, številne oddaje, okrogle mize, razburjanja levo in desno, nato pa se vse umiri.
Spominjam se protikadilskega zakona. Če bi le malo popustili, pa ga ne bi bilo. Sedaj pa vse polno kofetkarjev v lokalih in pred njimi, občutek čistega zraku pa je nepopisen. Prava nočna mora so spomini na zakajene prostore, smrad, ki si ga na oblačilih prinesel domov in še marsikaj. Tako pa smo tudi to preživeli, nekaj dekic na stolih zunaj lokalov, prodajali so se grelci, a kljub dokaj hudi zimi, sem videla vse polno gostov v lokalih.
Pa se vrnimo k prometu. Hudo mi je, ko moram razmišljati tako represivno, a kaj, ko je ogromno žrtev objestnih voznikov, ki jim življenje, predvsem tuje, ne pomeni veliko.
Ostajajo mrtvi, ranjeni, na vozičkih, mladi upokojenci. Ali ni tudi to usodno za našo zdravstveno blagajno, ki je že tako precej prazna? Beremo, da manjka krvi, da ni dovolj zdravil in aparatur. Potem pa; štirinajst operacij v enem samem dnevu, za vsemi pa le en mladenič. Koliko uničenih družin, staršev, bratov, sester, babic, služb. Se res ne da ničesar več narediti?
Ne zdi se mi dovolj kaznovanje, storilci bi morali delati z invalidi, ki so ostali po prometnih nesrečah, jim streči, jih učiti brati in pisati, hoditi, se srečevati z njihovimi svojci.
Ko smo uvedli družbeno koristno delo za mlade, so nekateri odšli v Sonček, se srečevali s prizadetimi otroki in mladino. Spletle so se številne vezi. Mnogi so prihajali še kasneje. Za božič, novo leto, ob praznikih. Slišala sem, da so jih zgodbe teh otrok hudo pretresle.
Odgovornost do drugih, ne le do sebe, je potrebno privzgojiti. Kakršni starši, taka mladina, pravijo. Mnogi namreč dajejo zelo slab zgled. Od otrok zahtevajo to, česar se sami niti v sanjah ne držijo.
Ali ni dovolj hudo, da grozi pandemija, da so na pohodih številno novi virusi, za katere še ni cepiva, da ljudje širom sveta umirajo zaradi vojn in lakote? Zakaj je potrebo jemati življenja zaradi neodgovorne vožnje posameznikov? Kdaj se bomo začeli obnašati odgovorno, ker se bomo končno zavedali posledic svojih brezvestnih dejanj?
Ideja ministra za zdravje, gospoda Miklavčiča, je velika novost in zagotovo bo deležna številnih odzivov. Plačevanje zdravstvenih storitev za opite šoferje, ki povzročijo prometne nesreče s telesnimi poškodbami. Doslej ni zaleglo prav nič; ne kontrole, ne višje kazni, ne «spanje« vinjenih na policijskih postajah. To pa bi bil velik udarec po žepu in premoženju. Kazen za celo življenje, rubež tega kar kdo ima in bo še imel,…
Kako pa bo s tistimi vinjenimi povzročitelji nesreč, ki nikjer ne delajo, nimajo prebite pare in jih ne bo moč niti rubiti? Ti naj škodo odslužijo z družbeno koristnim delom.
Skrbi me mladina, ki ravna neodgovorno, pije in sede za volan, misleč, da se jim ne more zgoditi nič.
Njim že ne.
Končno bi imeli nekaj več dela tudi taxisti, nekateri že tako komaj živijo. Kajti, ni zavarovalnice, ki bi prevzela nase rizik vinjenih in njihovih nesreč ter posledičnih zdravstvenih storitev.
Ljudi je potrebno naučiti odgovornosti. Zakaj bi ubijal alkohol za volanom? Zakaj bi naše zdravstvo tonilo v negativne številke, če se da sprejeti ukrepe, ki bi prihranili kakšno življenje, pa tudi ogromno denarja?
Razlogov za povečanje preventive na račun kurative, je vsak dan več.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
