Otroci dobijo udarce, ki pripadajo staršem.Italijanski pregovor
Otrok ni odrasel človek v miniaturi. Otroci gledajo, mislijo in čutijo na svoj način. Narava hoče, da so otroci prej preden postanejo odrasli. Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih naravnih lastnosti in ker mu jemljemo veselje otroštva.Jean Jacques Rousseau
Ob spominih na začetke dela na mladoletniškem oddelku tožilstva nikakor ne morem mimo ugotovitve, da nam je vsem morda neko delo celo usojeno. Pojaviš se ravno ob pravem trenutku in dobiš kar te čaka. Če te to še osreči, je seveda vprašanj in ugibanj kako ti je uspelo, kar veliko. Tako sem sama pred davnimi leti začela delati prav na oddelku za mladoletniško prestopništvo, čeravno se tedaj niti zavedala nisem, da bo to moja življenjska okupacija. Mladina na stranpoteh življenja. Daleč od kriminala, ko začnejo in morda ob njem ali z njim, če nadaljujejo. Spoznavala sem jih leta in leta. Ključne ugotovitve so vedno vodile k družini. Matični, tisti, iz katere so izšli. Bodisi enoroditeljski ali celo popolni. Bila je zibelka njihovega otroštva, celo usoda življenja. Med kolegi ni bilo posebnega navdušenja in niti pohval za tiste, ki smo se ukvarjali s temi mladimi bitji, ki so bogve zakaj in kako prešli meje dovoljenega, storili kazniva dejanja in se poskušali čimprej in čimbolje izogniti roki pravice, ki bi jih dohitela in usmerila tja kamor bi jih ponavadi morali že sami starši.
Živo v spominu imam varnostnika iz Metalke. Bil je tako poseben, da jih je na stopnicah ali pod njimi, ujel mnogo. Mladih fantov, s tehničnimi predmeti v žepih, mnogimi, ukradenimi celo v drugih trgovinah. Tudi kakšno dekle se je našlo med njimi. Za »prestop« drugam so mu ponujali vsoto, ki so jo včasih celo nogometašu. Tudi zato, ker je beležil toliko zalotenih storilcev tatvin. Kasneje zadeva ni bila več tako modna, saj so prišli alarmi, kode in tatiči so se ujeli na posebne limanice.
Spominjam se, da je tako močno škilil, da je gledal v eno smer in videl v drugo in ravno to mu je prineslo dobesedno v naročje mlade, ki so ga jemali za svojega, ki so menili, da gleda povsem v drugo smer in tako sproščeno kradli. Takrat sem njihovim staršem pogosto dejala, da jim je srečna usoda pripeljala možaka na pot. Da je ujel fantiča ali dekle ravno ob pravem trenutku, da ni bilo možnosti, da bi svoje podvige nadaljeval.
Ko smo se minuli teden na Brdu tožilci, sodniki in še kak teoretik, vneto pogovarjali o sistemu kaznovalnega prava za mlade, novi ureditvi, ki jo je trenutna kazenska zakonodaja izvzela iz novega Kazenskega zakonika in še o čem, kar se močno tiče mladih, sem se v svojem referatu sprehodila skozi zgodovino. Mladoletniki včeraj, danes, jutri.
Še vedno prevladujejo premoženjski delikti, za njimi kazniva dejanja zoper življenje in telo, vsa ostala pa so približno enakomerno razporejena in seveda v precej manjšem številu. Pred leti smo se pogosteje srečevali s skupinami, ki so izvrševale kazniva dejanja, pri čemer je bila njihova starost pod mejo osemnajstih let. V družbi pa so se znašli tudi tisti nad polnoletnostjo. Ločnica osemnajstega leta jim je prinašala boljši ali slabši »izplen« pri končnem ukrepu ali kazni. Obneslo se je delo z mladimi, ki so se po prvem »padcu« spremenili, začutili, da to ni prava pot, pomembno pa je bilo predvsem to, da so jim odrasli pri tem pomagali. Pri tem ni bilo nujno, da so bili to njihovi starši, ki bi to morali storiti že prej, pač pa vsaj nekdo na njihovi nadaljnji poti, celo sodni.
Zato se še kako živo spominjam cenjenega, sedaj že pokojnega odvetnika, gospoda Krapeža. Na eni mojih povsem prvih obravnav na mladoletniškem oddelku me je tik pred zaključnim govorom, v odmoru, vprašal, če mislim imeti dolg nastop. Učeno mi je pojasnil, da ta ni nujen, da vsi vemo kaj je mladoletnik storil in kaj mu sledi in je pametno, da sem kratka. Sledila sem nasvetom, razložila mladoletnikovo dejanje, kazensko odgovornost in predlog za ukrep ter ponosno sedla. Tedaj je vstal on. Gospod pred upokojitvijo, z dolgim stažem v odvetništvu, znan tudi po nastopih v mladoletniških postopkih. Njegov govor je bil dolg in temeljit. Mladoletniku je dal vedeti, da je storil nekaj hudega, da je to prvič in zadnjič, da se mora spremeniti, da je dejanje zavržno, čeprav se niti meni ni zdelo tako grozno. Zardevala sem in si mislila; vidiš, to bi morala govoriti ti in ne on, ki naj bi ga branil. Lekcija je zalegla. Klub temu sem se zavedala, da smo v dvorani, kjer se sodi mladoletniku, prav vsi odgovorni za njegovo prihodnost. Ne le tožilci in morda še predstavniki centrov za socialno delo, ki poročajo o družini, mladoletnikovi osebnosti, primernosti ukrepov in prognozi. Tudi odvetniki, ki naj bi storilce branili, a imajo tu posebno, prav posvečeno vlogo. Da skupaj najdemo pravo pot, ki je seveda ob dokazanem dejanju, le v korist in pomoč mladoletniku in družini. Ko ni skrivanja, iskanja izhodov v sili, prič, ki bi lagale v korist mladoletnika, staršev, ki bi prikrivali kruto resnico in se slepili, da je pri njih doma in z njim vse v redu, pa malodušnih in ne najbolj vnetih socialnih delavcev. To je čas za spremembe, za koristne napotke mladoletniku, ki naj mu bo kaznivo dejanje opomin in celo signal, da se splača po pošteni poti naprej. Da ni »lukenj« in izhodov v zakonodaji, da je grdo, če se »zmažeš« čeprav si kriv in to tudi dobro veš. Če nisi, je seveda stvar povsem drugačna.
Tudi zato sem si leta in leta prizadevala, da bi se za mladoletnike, ki se znajdejo v postopkih na sodišču ali celo prej, torej na tožilstvu, odločalo tako, da bi kasneje s ponosom zrli nanje, saj bi dokončali šolo, končali s kaznivimi dejanji in si ustvarili povsem normalno življenje.
Zakonodaja se je z leti spreminjala tudi na področju alternative. Sprva je ni bilo nikjer ali zgolj v obrisih, določili smo poravnalce, se zavedali, da se zlasti tu splača potruditi, da se med oškodovancem in mladoletnikom spor reši, da se ta vsaj opraviči ali nadomesti škodo, ker je to zanj pomembno. Alternativa je »dobila krila«, začele so se poravnave in odloženi pregoni. Prve izven tožilstva in drugi pod okriljem tožilstva, … z enim samim ciljem, da ob nespornem dejanju mladoletnik naredi nekaj več, da se z oškodovancem dogovori in pogovori, da uspe zmanjšati ali odpraviti škodo in morda celo delati v korist humanitarnih organizacij.
Prav tu se je pogosto zapletalo. Izkušnje so kar klicale po delu v korist takih organizacij, zlasti domov za ostarele, društev za duševno prizadete, zatočišč za živali, tudi bolnic, zavodov, … A, kaj, ko smo ugotovili, da je potrebno mladoletnike še dodatno zavarovati, da se jim ob delu ne bi kaj pripetilo. To pa je povzročilo plaz vprašanj; kdo bo to storil, od kje denar, pa tudi kdo jih bo nadzoroval pri delu. Če želimo imeti probleme, jih vedno imamo. Našli smo jih, jih spoznali in ohranili. Prav to so pogosto tudi vzroki, da ta dela v praksi niso še tako zaživela kot bi lahko.
Seveda je za mladoletnike še kako škodljivo, da se zgledujejo po sostorilcih, ki se jim kazenski postopek razpleta in razplete drugače. Če nekdo plača ali dela, se opraviči in nato zaključi postopek, je povsem nesprejemljivo in krivično, da bi jo njegov sostorilec odnesel bolje, ker bi se pritoževal, ne bi želel delati ali plačati, ker …. bi se nekdo naveličal in med tem dopolnil osemnajsto leto starosti in potrebe po drugih ukrepih ne bi bilo. Kako nevzgojno, bi rekli, zato je čut za pravičnost in doslednost tu, pri mladih, še kako na mestu.
Razglabljali smo o zavodih, vzgojnih domovih in prevzgojnih zavodih, o namestitvah tam in rezultatih bivanja. Med ljudmi kroži misel, da prideš tja z določenimi problemi, odideš pa še z novimi. Seveda je to le delček resnice. Če se želiš spremeniti, ti nudijo možnost, pomoč, vzgojo in prevzgojo. Če tega ne želiš, če ni nobenega suporta od doma, če je morda tvoja namestitev že rahlo prepozna, je seveda upanja na spremembe mnogo manj.
Mladina je kot pivnik. Gleda, čuti, sprejema in se obnaša ter odziva pogosto tako kot mi ne bi želeli, vendar ji dajemo celo lasten, ne najboljši zgled. Govorimo eno, delamo drugo. Zahtevamo, a pri tem pozabljamo, da vidijo kdo smo, kaj smo, kako živimo.
Nova zakonodaja je prinesla tudi mnoga dodatna navodila, ki jih izrekajo sodišča samostojno ali ob nadzorstvu organa socialnega varstva. Mnogo zapisanega, veliko uporabnega, zlasti v praksi. A kaj, ko je realizacija vsega tega še kako odvisna od pridnih, vestnih in vztrajnih in še … socialnih delavcev. V minulih letih smo jim naprtili čedalje več obveznosti, nove naloge, velika pričakovanja. Pa smo jih tudi ojačali? Ali sploh zmorejo vse to, ali so pravi ljudje na pravih mestih? Pogosto razmišljam ali sploh vedo kako hudo breme so si s študijem naložili, kaj vse jih bo pričakalo na dolgi poti službovanja, koliko ljudi bo od njih odvisnih, kako malo bo pohval in koliko graj? Splošno znano je, da vsi tako radi kritiziramo, pišemo, kličemo, glasujemo, če pa je treba koga pohvaliti, takrat se nam zdi, da je škoda telefona in celo besed.
Ob mladoletnikih in njihovi obravnavi, ki pogosto zajema tudi njihove družine, pomislimo na prava družinska sodišča, tista, ki bi sodila ljudem željnim razveze ali razhoda, dodeljevala otroke v vzgojo, varstvo in oskrbo, odločala o stikih, pa tudi o kaznivih dejanjih, ki se pogosto prepletajo, izhajajo pa iz okolja, kjer so problemi nastali in se razvijali. Veliko mladoletnih prestopnikom najdemo prav v takih družinah, blizu so jim tudi alkohol in droge. Le skupno reševanje problematike bo lahko obliž na številne rane.
Pogosto se sprašujemo tudi po mejah kazenske odgovornosti, ki je pri nas stabilna in na štirinajstem letu starosti, drugod ponekod nižja. Je prav, da se kazniva dejanja otrok posebej ne raziskujejo in dokazujejo ali ne? Lahko jim naredimo celo krivico, saj jih center za socialno delo obravnava kot storilce, čeravno kazensko neodgovorne.
Kako je z zavodi pri nas, ali jih imamo dovolj, zlasti za vse potrebe in ali ni za hujša dejanja celo primernejši mladoletniški zapor? Ta ima točno določen čas trajanja, v zavodu pa so ponavadi dolga tri leta.
Vse polno vprašanj in tudi odgovorov, a vsi nas ne zadovoljijo.
Prihaja čas sprememb zakonodaje, kajti prav za mlade bo potrebna nova in dodelana. Več ukrepov, več alternative, neobvezen pripravljalni postopek, možnost izreka samostojnih navodil tudi po osemnajstem letu in še kaj bi se našlo. Pravi trenutek, da razmišljamo o mladoletnem prestopništvu in ga končno, glede na dolgoletno prakso in tudi izkušnje tujine, dobro uredimo.
V mislih pa imejmo, da mladina rabi pozitivne zglede, dobre starše, vzgojitelje, učitelje, nenazadnje policiste, odvetnike, sodnike in tožilce. Le vsi skupaj jim lahko pomagamo, na njihovi včasih tako težavni poti.
Če imaš uspeh, te spoznajo ljudje, če nimaš uspeha, spoznaš ti druge.Anon
Vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne pa na vzgledih, je slaba vzgoja.Jan Amos Komensky
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
