Človek si je v prejšnjem tisočletju sprostil duha,
izpraznil srce, si napolnil želodec, potešil nagone
in na koncu ostal brez merilnika.
Žal to ni preteklost.
Zmeraj si na nenaraven način sprošča duha,
prazni srce, išče
potešitev za vse bolj nenaravne nagone in še naprej ostaja brez meril.
Anton Trstenjak
Dejstvo je, da Slovenija in najbrž niti svet, nimata sistematične analize o tem kolikšna je prostitucija, kaj vse je z njo povezano, do kod seže, ali jo velja zajeziti ali ji v celoti popustiti, jo spraviti v okvire, ali pustiti na sedanjem nivoju.
Prostitucija seže daleč v čase grške in rimske zgodovine, ko so imeli Rimljani celo registrirane prostitutke, ki so jih imenovali javne ženske. Vse so bile sicer stigmatizirane. Krščanstvo je prineslo zapovedano monogamijo in srednji vek je pogosto priznaval večvrednost moškim, ženske so bile krive grešne seksualnosti. Pridružile so se jim čarovnice in morala je imela pogosto dva obraza.
Sedanji čas je zaznamovala seksualna revolucija, ki so jo poznala predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in tisočletja. Svoje mesto v njej je našla tudi prostitucija, zlasti njena teza o dekriminalizaciji. Za opis sta najbolj zanimiva švedski in nizozemski model. Tako so na Švedskem popolnoma sprejete in dovoljene prostitutke, povsem dovoljeno opravljajo to dejavnost, kriminalizacija pa je zajela tiste, ki koristijo njihove usluge. Gre za model, ki dekriminalizira ponudbo in kriminalizira povpraševanje. Nizozemska, ki je že sprejela evtanazijo in tudi legalizirala mehke droge, je tudi na področju prostitucije dosegla cilje nadzora in regulacije zaposlovanja prostitutk, njihovega zavarovanja, zmanjšanja prostitucije nezakonitih priseljencev, nadzora prostitucije in kriminala. Tako gre za izenačitev dela z vsemi ostali.
Še vedno se torej sprašujemo kdo so ženske, v manjšini moški, ki ponujajo svoje telo, za različne seksualne usluge, seveda v zameno za prejeto plačilo. Še vedno si jih v večini primerov predstavljamo kot žrtve zvodništva. Predvsem tiste, ki prihajajo od drugod, z željami po zaslužku za svoje družine, ki so jih pustile tam daleč, ob obetih umetniškega ustvarjanja, zlasti plesa, … šele čisto na koncu si zamislimo tudi tiste, ki jih nihče v to ni silil, pa najdejo v tem delu čar hitrega zaslužka. Seveda jih tudi kategoriziramo; od tistih najrevnejših in ne ravno elitnih do call girls, torej deklet za visoko družbo, ki jih običajno vidimo v primernih »opravah« na elitnih prireditvah, ki se jih ne udeležujejo ravno revni. Tu je sicer še nekaj kategorij deklet, ki zaidejo na stranpota življenja. Njihov cilj je v vseh primerih enak; dajanje telesa in spolnih uslug za različne vsote denarja, ob posrednikih ali brez njih.
Seveda ne moremo tudi mimo t.im. seksualnega turizma, ki vabi v vzhodne dežele, kjer je moč »kupiti« celo in predvsem otroke. Pogosto vsemu temu botruje silna revščina in preživljanje mnogih družin z lastnimi otroki, ki jih tako posojajo za seksualne užitke tujcem, ki tešijo svojo spolno slo. Ob prostituciji nikakor ne moremo mimo trgovine z ljudmi, ob kateri si zatiskamo oči in ušesa, saj menimo, da je še ni tu, da se o njej preveč govori, ko pa je ni videti in zaznati. A, kakšna zmota! Mnoge poti vodijo tudi preko nas in le kako ter zakaj bi bili izjema? Sprašujemo se tudi o sivi in črni ekonomiji, neobdavčenih zaslužkih, o prostituciji, ki povzroča socialne krivice in ponižuje ženske.
Kaj torej narediti?
V prostituciji, kakršnakoli že je; skrita ali javna, je nedvomno potrebno paziti na žrtve, ki jih lahko prinašajo storilci kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po kazenskem zakoniku stori, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji. Kaznovanje je hujše, če je dejanje storjeno proti mladoletni osebi ali proti več osebam ali v okviru hudodelske združbe.
A kaj, ko je ta dejanja tako težko dokazovati. Opravka imamo s storilci, ki vse zanikajo in dekleti, ki obmolknejo. Vzroki so ponavadi; strah, da jih nihče ne bi zaščitil, da jih bodo poiskali, se jim maščevali, da bodo vse izvedele celo njihove družine, katerih člani so prepričani, da v tujini lepo živijo, na dan pa bi prišla kruta resnica.
Sanjale so o plesu in nastopih, o svetu lepote in glamurja, sedaj pa razočaranje. Mnoge se rešijo in odpotujejo, za postopke jim ni več mar. Oni pa ostajajo in iščejo naprej. Naivnost, revščina, nevednost ali … mnoge pogubi, na njihov račun pa nekateri dobro živijo.
Zato se tako pogosto sprašujemo: legalizirati prostitucijo, ji dati prostor, zdravstveno varstvo, … ali ne? Prva možnost razgalja stranke, druga pogosto uničuje ponudnice uslug.
Velik prispevek k prostituciji kot družbenemu pojavu, ki je navzoč v sleherni družbi in sodi med pomembnejše segmente globalizirane tržne ekonomije, nudi knjiga Prostitucija, ki je izšla izpod peresa novinarja Jurija Popova. Pomeni prvo celovitejšo analizo tega družbenega pojava v Sloveniji, združuje multidisciplinarno obravnavo prostitucije s številnimi sodobnimi empiričnimi podatki.
Knjiga je nedvomno lahko dober uvod v številne razprave, ki pa žal potekajo brez glavnih akterjev in gre dokaj pogosto tudi za ugibanja in trditve, ki bi jih utegnil kdo ovreči.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
