Pogosto se spominjam zgodbe, ki sem jo nekje prebrala in jo sedaj le obnavljam.
Nekega dne se je mati s svojim nekajletnim sinom sprehajala po pomolu. Fantek je bil sila živahen, poskakoval je in nenadoma čofnil v morje. Mati je zagnala vik in krik, vpila na pomoč. Slišal jo je ribič, ki je v bližini na svoji barki pletel mrežo. Skočil je v vodo in fantiča izvlekel, ga prestrašenega, mokrega in bledega položil v naročje materi. Ihtela je. Naslednji dan se je gospa vrnila, ribič, ki je bil spet na svojem starem mestu, jo je zagledal že od daleč. Vedel je, da prihaja z zahvalo. Bližala se je in ga takoj vprašala: »Ste vi včeraj rešili življenje mojemu sinu?« Ponosno je prikimal. Gospa je nadaljevala: »Morda veste kje je njegova kapa?«
Seveda tu ni potreben komentar. Vsak si ga je ustvaril in se spomnil marsikaterega dogodka, ko je sam ali kdo drug obljubljal, rotil in prosil, če, če, … bi se nekaj zgodilo, potem pa na hvaležnost pozabil.
Zgodba bi se lahko zgodila kjerkoli in kadarkoli. Morda ne čisto na tak način, a vseeno s podobnim koncem. Uči nas, da zelo hitro pozabimo na dobrotnike, tiste, ki so morda v trenutku, ko je bilo to najbolj potrebno, zbrali pogum, nekoga rešili, mu priskočili na pomoč, naredili dobro delo,… potem pa nanje pogosto prav obdarjenci pozabijo.
V minulih mesecih in tednih smo sicer spremljali herojstvo ameriškega pilota, pa nekaj pogumnih policistov, ki so iz vode ali gorečih stavb reševali človeška življenja, za dan ali dva zasijali v medijih, če so to želeli ali ne. Zagotovo tega niso naredili zato, da bi postali slavni, pač pa preprosto iz želje nekoga rešiti in mu pomagati. Ker so to tako preprosto čutili in izpustili možnost, da v vodi ali ognju izgubijo tudi edino življenje, ki ga imajo.
Seveda je res, da mnogi, ki prosijo za pomoč, tako ali drugačno, pričakujejo celo več kot dobijo, tistega, kar »iztržijo«, pa ne znajo ceniti.
Poznamo veliko dobrodelnih ustanov, društev in posameznikov. Za cilj imajo obdarovanje in pomoč tistim ljudem, ki jim je življenje namenilo grenko izkušnjo, ki so nemočni, žalostni, obupani, bolni, revni ali celo žrtve. Svojo nesrečo zaupajo nekomu, ki jim skuša pomagati in cilj je nedvomno plemenit. Nekateri se z njimi nikoli več ne želijo srečati, ker so to, kar so zanje naredili, želeli storiti povsem anonimno, brez slave in hvale. Drugi želijo spoznati tiste, ki jim bodo ali so jim pomagali, se z njimi pogovoriti, spremljati njihovo nadaljnjo pot in se prepričati, da je prišla pomoč v prave roke. Kakorkoli že, pomembno je, da je tisti, ki je dal oziroma nekaj naredil, prepričan, da se je odločil pravilno.
Ker je Beli obroč Slovenije dobrodelno društvo, v katerega krog vstopajo tisti, ki pomoč rabijo in oni, ki jo nudijo, imamo seveda ogromno izkušenj tudi s tega področja. Po zadnjih, odmevnih in žalostnih dogodkih v Sloveniji, streljanjih in smrtih, pa tudi spolnih zlorab otrok, smo v mesecu dni dobili okoli tristo pisem, dnevno najmanj deset, včasih celo več.
Ljudje, ki so leta, celo desetletja, živeli v svetu nesreč in gorja, so se »predramili«, začeli opisovati svoje življenje, celo od rojstva in mladosti dalje, iskati pomoč in preprosto zahtevati. Mnogi so tudi sila nestrpni, saj bi želeli odgovor tik za tem, ko odpošljejo svojo prošnjo. Kljub temu, da jih človek razume, pa bi tudi oni morali razumeti nas. Delo predstavlja prostočasno dejavnost in pogosto nezmožnost na hitro reševati probleme, v katere so ljudje prišli v desetletju ali celo več, svojega življenja, ki si včasih tega imena celo ne zasluži več.
Pogosto so tudi pričakovanja prevelika, zato me ne čudi, da na številne ankete o delu ustanov, skoraj nikoli ne odgovarjajo tisti, ki so z njim zadovoljni, pač pa oni, ki imajo kaj pripomniti, napisati, sporočiti, ki niso uspeli, pa čeprav je bil včasih tudi njihov prispevek, da je temu tako, precejšen ali pa ga je pogojevalo predolgo odlašanje, da bi se problemi začeli reševati. In tako lahko včasih celo ugotoviš, da velja stari rek: dobrota je sirota ali: pokažeš prst in želijo roko.
Seveda k sreči vsi niso taki. Celo nasprotno, večina je izjemno obzirnih in prijaznih. Zahvaljujejo se za vsak odgovor, cenijo že pomoč, da nekaj zanje narediš.
Druga plat zgodbe je tudi finančna pomoč. V društvu jo dajemo od donacij, ki jih dobimo in od izkupička knjig, ki jih v ta namen prodajamo. Veliko truda, dnevov in noči je potrebnih, da društvu ustvariš prihodek, da ga je moč sploh deliti. Prošnje prihajajo dan za dnem in nazadnje smo pomoč delili na predzadnji dan leta 2008, ko smo med triinpetdeset slovenskih družin razdelili 12.500 €. Veliko in hkrati malo, če pomislimo koliko posameznikov se za tem skriva in kakšni so bili zneski in vendar so mnogim pomenili polepšano silvestrovo in vstop v novo, že na začetku hudo negotovo leto.
Naslednja delitev je bila ta hip, 3.marca letos, ko znesek sicer ni bil tako velik, a vendar letno poročilo kaže, da smo v minulem letu razdelili preko 40.000 € pomoči. Naš največji donator je Si.mobil z Žurom z razlogom, ki je s preko 16.000 € pomagal štirinajstim družinam z otroki, ki so morale po enem letu bivanja v varnih hišah slednje zapustiti in začeti novo življenje. Prav prehod nanj pa je izredno težak. Hvaležni smo slehernemu donatorju, tako velikemu kot tudi tistim, ki darujejo malo, saj prav vsak prispevek pomeni pomoč nekomu.
Ko sedaj sleherni dan opozarjajo na recesijo in se sprašujemo koliko bo še dobrodelnosti, je to lahko tudi trenutek, ko ugotovimo, da bo imela še prav poseben pomen in mesto v družbi. Ljudi lahko namreč nesreča združi in iz njih izvabi najboljše. Dobroto in pripravljenost priskočiti na pomoč revnejšim in nesrečnejšim od sebe. V mislih imam zbiralne akcije za gradnjo hiš po povodnji ali požaru, zbiranje sredstev za družino, ki ostane brez vsega, za ljudi, ki živijo v kleti, pa si še kako želijo toplega doma, … Kar nekaj uspešnih akcij smo Slovenci izpeljali in pomagali mnogim. Solidarnost se je pokazala ob večjih nesrečah, ki smo jih utrpeli in res je dobrota zlata nit povezovanja med ljudmi.
Misel, ki sem jo nekje prebrala, me spremlja, ko optimistično zrem na napovedane akcije. Vsak, ki je kdaj izkusil kaj slabega, se bo strinjal, da je najhuje biti v nesreči sam. Zato upam, da nam bo uspelo in bo tista prava dobrodelnost prišla na plan. Vsak lahko sleherni trenutek nekomu pomaga. Ni nujno, da z denarjem, celo z nasvetom, pogovorom, pomočjo v hrani ali obleki, na kateremkoli področju, kjer se čuti močnega, a le, če ima pozitiven namen in voljo to storiti.
Na drugi strani pa imamo obdarjence, ki se morajo zavedati, da so jim ljudje pomagali povsem prostovoljno, da to ni njihova dolžnost in se ne smejo spremeniti v ljudi, ki bi preprosto zahtevali, sami pa ničesar prispevali. Prav to je pomembno; da se tisti, kakor pravimo, ki ribe dobiva, nauči, da jih zna kasneje tudi sam ujeti.
Zato ne smemo pozabiti na hvaležnost, pravo in iskreno, ki darovalca ne spravi v neroden položaj in obdarjenca prav tako ne. Povezuje ju namreč tanka in nevidna nit, njun svet pa se prepleta s svetom ostalih in le skupaj lahko sestavljamo človeštvo, ki še ima prihodnost.
Čisto za konec pa še prav poseben dogodek. 5.marca, na Knjigotrški dan, je Mladinska knjiga Založba predstavljala svoj program. Sama sem bila povabljena čisto na koncu, da v nekaj minutah predstavim novo knjigo, ki bo izšla 1. septembra letos, tudi iz kolumen spletnega portala IUS-INFO in bo nosila naslov Razmišljanja. Pogovor z urednico Andrejo Peček je bil čudovit, ganljiv in poslušalstvo, ki je prišlo iz knjižnic in knjigarn širom Slovenije, je prevevala zgolj in samo pozitivna energija. Kot sonce, ki ga zunaj ni bilo. Prepletale so se misli knjige Abeceda življenja, bodoče knjige in mojega dela nasploh. Čeprav sem govorila celo o zelo žalostnih stvareh, je iz njih vel tudi optimizem.
Ob koncu je v dvorani vstala gospa in dejala: »Zakaj pa ne bi vsak od nas danes dal en evro ob izhodu iz dvorane za nekoga izmed vaših žrtev, morda za žensko, ki vam je danes sporočila, da je zanjo življenje končano, da si želi, da bi se zavarovala in nato naredila samomor, da bi pomagala svojima otrokoma?«
Dvorana je misel sprejela z navdušenjem in pomislite, nekaj hipov zatem so mi v kuverti izročili 350 evrov. Kako velik znesek od VELIKIH ljudi. Hvala. Ni vsak dan tako svetel in srečen kot je bil ta. Zarisal se je v poglavje o dobrodelnosti.
S prečudovito vejo cvetov sem odšla v svet pisem in sporočil ljudi, ki tu in tam ne vedo, kako bi preživeli dan, kaj šele življenje.
Hvaležna sem vsem, ki pomagajo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
