Moja doktrina je enostavna: daj vsakemu človeku take pravice, kakršne želiš imeti sam – ne večje, sploh pa ne manjše.J. Russel
Vse je drago; samo trpljenje sveta je poceni; trpljenje sveta je zastonj.Victor Hugo
Ni je živali na svetu, ki bi se je človek moral bolj bati od človeka.Montaigne
V minulem letu je bilo pogosto govora o boju proti nasilju. Sprejet je bil nadvse pomemben Zakon o preprečevanju nasilja v družini, pa tudi Kazenski zakonik, ki ima tokrat prvič posebno kaznivo dejanje; nasilje v družini.
Kaj je prinesla zakonodaja? Prvi zakon je končno definiral vse oblike nasilja, sedaj ni le fizično, psihično in spolno, pač pa tudi ekonomsko. Doumeli smo, da je žrtev nasilja v družini tudi otrok, čeprav neposredno do njega ni nasilen nihče, pač pa nasilje med družinskimi člani, zlasti na relaciji oče – mati, spremlja in ga seveda tudi usodno zaznamuje. Odveč se je slepiti, da ga morda ne vidi, da je le v »zraku«, da se oče in mati le prepirata, tepeta pa, ko sta sama, da mati zbeži od doma in se zateče k sosedom, otroka pa pusti očetu, ki ga ima rad, da stari starši rotijo svojega sina ali hčerko, naj vendar z otrokom zapusti dom in odide kamorkoli, celo v varno hišo, samo, da reši sebe in otroka. Prav ta vse to čuti in zaznava.
Novi zakon je izjemno veliko nalog poveril prav centrom za socialno delo in vprašanje je ali bodo temu kos. Od njih se zahteva visoka strokovnost in hitro ter dosledno delo, sklicevanje timov strokovnjakov, delo z žrtvami in storilci, da ne govorimo o vsem ostalem delu, ki jim je bilo naloženo že prej, preden je stopil v veljavo ta zakon. Seveda so pričakovanja ne le žrtev, tudi institucij, ki jih spremljajo, velika, izjemna.
V bodoče ne bo govora le o žrtvah nasilja, pač pa tudi o povzročiteljih, s katerimi je potrebno delati in jih spreminjati, sicer bodo iskali stare ali celo nove žrtve. In krog nasilja se bo le širil.
Novi zakon nudi tudi brezplačno pravno pomoč žrtvam, ki jo dobijo od države, potem, ko zanje potrdilo o ogroženosti izda pristojni center za socialno delo. Kako bo to funkcioniralo v praksi in ali bodo odvetniki na brezplačni pravni pomoči kos nalogam, ki jim jih nalaga prav ta zakon, torej doslednemu, visoko strokovnemu zastopanju žrtev? Veliko jih je, ki se s tem področjem ne ukvarjajo, so na seznamu za vse oblike brezplačne pravne pomoči. A prav ta, za posebno kategorijo žrtev, je zahtevna. Terja ne le pravnika, pač pa človeka z globokim sočutjem, empatijo in zmožnostjo narediti več kot je plačano v okviru take pravne pomoči.
Zato je bil za 12. januar sklicani sestanek pri ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal, na katerega je povabila predstavnice nevladnih organizacij, ki obravnavamo to problematiko, več kot dobrodošel. Pomeni skrb policije, da bi zaščitila žrtve, zakonito ravnala s storilci in naredila vse, da bi bilo kritik ob dogodkih, ki s svojo tragiko pretresejo Slovenijo, čim manj. Sama sem na sestanku izpostavila ugotovitve, ki izhajajo iz dela pri Belem obroču, ki pa je seveda povezano tudi z mojo dolgoletno prakso tožilke.
Pomembno je, da policija ob obravnavi takih dogodkov ne »sodi« oziroma komentira v stilu; ne verjamem, kje ste hodili do sedaj, kdo vam bo verjel, ne moremo vam pomagati, mora se zgodili nekaj konkretnega, saj ne teče kri, …. Ljudi tak pristop nedvomno žalosti, razburja in ne prinaša zaupanja v delo institucije, ki mora skrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja.
Zato je potrebno resno vzeti vsako prijavo, saj je od ogrožanja do smrti lahko le korak. Grožnja z umorom se ob nenadnem posegu po orožju lahko konča s smrtjo, prav tako pa je lahko prizadejana tudi z drugimi vrstami orožja ali orodja.
Seveda ni pomemben le dogodek, ki ga žrtev, morda šele po petih letih trpljenja, prijavi in zanj pove. Za njo so že leta bolečin in gorja, ogrožanj, pretepov, poniževanj, marsičesa. Potrebno je poiskati tudi priče, ki niso nujno le sorodniki, pač pa tudi prijatelji, sosedje, znanci. Včasih želijo za hip, torej ob posredovanju novice policiji, ostati celo anonimni. Zgolj iz enega razloga; strahu pred nasilnežem in njegovim maščevanjem. Veliko je bilo govora in vsak dan ga je več o prepovedi približanja. Zlasti tisti po Zakonu o policiji. Kakšna je kazen za kršitev te prepovedi? Ko slišimo, da le globa, se lahko vprašamo kako lahko z globo kaznujemo nekoga, ki nima skoraj ničesar, ki je vse zapil, zapravil, ki je prav zaradi tega nasilen do družinskih članov in bo v takem primeru zgolj zato, da ne bi bilo še hujše, to kazen morda plačal celo otrok s svojo štipendijo. Kako nevzgojno!
Seveda je stvar popolnoma drugačna, ko se odredi sodna prepoved približanja zaradi kaznivega dejanja, ki jo je moč takoj, ob vsaki kršitvi, spremeniti v pripor. Tu stvar ponavadi zaleže. Seveda pa bi se ljudje počutili mnogo bolj varne, če bi policisti kraje, kjer imajo storilci prepoved približanja, pogosteje obiskali, žrtvam pa s tem nudili določeno varnost in zaščito. Zakaj dejanj storilcev ne gledajo bolj celovito in v prepovedih, izzivanjih, grdem ravnanju, zalezovanju, … ne vidijo kar znake novega kaznivega dejanja, ki v 191. členu pravi: kdor v družinski skupnosti z drugimi grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do 5 let.
Njegovo dobro poznavanje bo rešilo marsikateri primer. Gre za širok spekter nasilja, povsem nove znake, ki jih sodna praksa skoraj ne pozna v takem obsegu, teorija pa jim vsekakor nudi dobro popotnico za realno življenje. Nujna je povezava s centri za socialno delo, ti pa morajo sodelovati tudi s šolo, zdravstvom, … Povsem novo je tudi določilo Zakona o preprečevanju nasilja v družini o šestmesečni prepustitvi celo lastniškega stanovanja nasilneža žrtvi. Seveda je za to potrebna pravna pomoč, ki jo nudijo odvetniki, saj si žrtev take odstranitve brez dobrega poznavanja zakonodaje ne more izboriti. Tu je še hitrost, ki je včasih kar polžja in sprašujem se kaj pomeni sodba s pogojno obsodbo, če ta pride po treh ali štirih letih. Medtem so lahko družinski člani še živi, ker so si sami pomagali, ker se jih je nasilnež »usmilil«, ker se je morda sam od sebe spremenil, … ker ni bilo pomoči sodstva, ki bi s svojo razsodbo naredilo red in kaznovalo storilca.
Vse več pričakujemo od 1. marca 2009, ko bodo stopili v veljavo številni protokoli; policije, centrov za socialno delo, zdravstva, pa tudi šolstva. Lahko bi rekli, da protokoli ob dobrem in intenzivnem delu institucij sploh ne bi bili potrebni, a kaj ko je včasih nujno vse zapisati, da se tega držimo kot »pijanec plota«.
Tu so še tako potrebna družinska sodišča, ki jih novi Koalicijski sporazum trdno obeta. A kaj, ko tega najbrž ne bomo doživeli čez noč. S 1.1. letošnjega leta so zaživeli pravdni oddelki družinskih sodišč, predvsem tam, kjer so bile zanje možnosti. Do celovitih družinskih sodišč, ki bi poleg civilnih zadev reševala še kazenske, pa bo najbrž potrebno še nekaj prelitega črnila in izgovorjenih besed ter utemeljitev. Tam naj bi sodili strokovnjaki, specialisti za družinsko področje civilnega oziroma kazenskega prava. Postavljalo naj bi se čimmanj izvedencev, ki zlasti otroke močno obremenijo s svojimi nenehnimi izpraševanji, nenazadnje pa se ravno otroci zaradi poteka časa spreminjajo, prav tako pa tudi njihov odnos do doživetega. Vsak naslednji izvedenec dobi »drugačnega otroka«, čeprav je ta vseskozi isti. Spremeni in obrusi ga življenje, nanj vplivajo osebe, ki so mu blizu ali daleč, doživel je travme, težko razume zakaj vse to.
Doživljamo tudi očitke krivih ovadb, ki jih nekateri starši vlagajo zoper partnerja, sedanjega ali že bivšega, ker so nanj jezni, ker mu želijo škodovati, ker želijo odtujiti otroka, … Seveda je vsaka kriva ovadba vredna obsodbe, za začetek kazenskega postopka. A kaj, ko jo je tako težko dokazati. Že opozorilo o njej ob podaji ovadbe za storilca, mora biti tako, da bi se tisti, ki bi imel tak namen, raje premislil. Postopki, ki sledijo, pa morajo biti hitri, ne le zaradi žrtev, tudi zaradi storilcev, ki morajo epilog sodnih postopkov dočakati pravočasno.
Vse to kar se dan za dnem nalaga policiji, ko je govora o nadzoru na terenu, rajonskih policistih, specializiranih kriminalistih, terja tudi veliko pozornost vodstva, da bo ljudi za te delovne naloge dovolj. Sedaj jih je zagotovo premalo.
Od preventive h kurativi bi rekli, zaradi slednje spet k preventivi. Nikoli je ni dovolj. Osveščanje ljudi o tem, da jim ni potrebno biti žrtev, da se da na začetku marsikatero težavo prebroditi, o marsičem dogovoriti in pogovoriti, mnoge probleme rešiti. Ko zabredemo globlje, ko ni več rešitve, ponavadi govori le nasilje. Ničelna toleranca, ki jo vse bolj odobrava naša družba, je vsekakor prava pot. A, do nje žal vodijo tudi druge. Tiste, po katerih hodijo naše žrtve, med njimi mnogi otroci.
Naj bodo torej nova zakonodaja s področja preprečevanja nasilja v družini, nova kazenska zakonodaja in še vsi protokoli, ki bodo sprejeti, dovolj, da bomo tudi ob žalostnem in nesrečnem dogodku kdaj rekli: res je bilo vse narejeno, a se je vseeno zgodilo. Tragedija. Še bolje, če se ne bo zgodila. Kdaj bo tako?
Človeška veličina je včasih v tem,da z majčkeno srca storiš svojo dolžnost. Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
