Žalost je kot zakladnica, ki jo odpiramo samo najbližjim.
Mongolska modrost
Žalostil sem se, da nimam čevljev. Ko pa sem šel
mimo mošeje v Damasku, sem videl človeka brez nog.
Takrat sem nehal žalovati in grajati usodo.
Muslih Ad Din Sadi
V knjigi Phila Bosmansa Sreča se skriva v tebi, sem o osamljenosti prebrala:
Na postajališčih stoje gruče ljudi. Po ulicah, v blagovnicah se gnete množica ljudi. Še nikoli ni v velikih mestih stanovalo toliko ljudi tako tesno skupaj, a si hkrati ostajajo tako tuji. Živimo drug poleg drugega v isti stolpnici, stojimo v istem dvigalu, hodimo čez isto cesto. A se ne pogledamo, ne govorimo drug z drugim, ne poznamo se.
V našem preobljudenem svetu je vse več ljudi, ki so osamljeni. Osamljenost je dandanes najhujša stiska mnogih ljudi. Njihovo življenje je postalo samotno. Samo številka so še za urade, naslov za poštarja, napis na vratih za okolico. V mestu odnesejo mrtveca iz stanovanja, sosed pa niti ne ve, da je tukaj živel človek.
Osamljenost nastane takrat, ko so ljudje drug drugemu »zrak«, ko se drug drugega izogibajo, ko se drug drugega boje. Osamljenega človeka zebe. Pogreša toplino razumevajočega, sočutnega srca.
Pridi, pokukaj čez zid.
Naj se led začne topiti.
Odpri vrata svojega srca.
Tudi oni drugi si že dolgo želi
Pokramljati s teboj.
Morda je osamljenost resnično še največja med prazniki. Opazujem mestno potniško in železniško postajo. Na predprazničen dan vidim množico ljudi, ki hitijo. Brzijo drug mimo drugega, se tu in tam ustavijo, sežejo v roko, pa spet odhitijo; torbe, vreče, kovčki, potovalke in še kaj. Med njimi pa tu in tam kdo, ki le hodi in opazuje. Pred vrati možakar s kapo na tleh. Nekoliko naprej ženska zavita v plašč, z jopo pod glavo. Leži v notranjosti železniške postaje. Le da je na toplem, si mislimo.
Ko takole na predbožični dan brzim mimo nje, si rečem: kje je bila prej, ponoči, kje bo potem, ko bo vse zaprto? Kje ima dom? Ob vzglavje ji položim vrečko dobrot, vendar ona spi dalje. Njen zasanjan obraz, ki kaže mnoge, premnoge gube in trpljenje let, ki jih je izživela, me spremlja tudi na božični večer. Odpiram številna pisma, ki sem jih dobila v minulih dveh tednih. Nikoli ni bilo še tako hudo. Potem, ko je televizija objavila nekaj oddaj o nasilju za štirimi stenami, o grozljivem umoru, o partnerjih, ki si ne znajo seči v roko in razrešiti problemov, se je usulo. Kot plaz. Prihajajo po e-mailu, pošti.
Ljudje so izlili svojo bolečino in nemoč. Mnogi pišejo o tem, da so za njimi leta in desetletja gorja, da niso znali in zmogli reševati stisk, sedaj je dom kot pogorišče. Ne veselijo se praznikov, ker ti zanje pomenijo še eno srečanje z nekom, ki ga ne bi želeli več videti. Še en božič, ki ne bo pravi, še eno silvestrovo, bodo gorele sveče in luči le tam zunaj, v njihovih srcih pa bo sovraštvo in hlad.
Hitim in odgovarjam. Ob popoldnevih, večerih, nočeh in čez vikende. Malo jih je do novega leta. Le še kakšen in ne vem, kako bom zmogla. Blizu dvesto pisem. Če bi bili samo ti ljudje v tej naši ljubi deželi nesrečni, bi jih bilo absolutno preveč, a niso. Zasuta sodišča, prepolni centri za socialno delo, da o klicih na policijo, sploh ne govorimo. Koga vzeti prioritetno, koga resno in hitro, če vsi pravijo, da je hudo, da ne vedo kaj bo jutri, da čas beži, zanje pa ni rešitve od nikoder.
Tajnici na Belem obroču bo skoraj pregorel telefon. Pogovarja se z ljudmi, ki ihtijo, rotijo in prosijo za pomoč. Mnogi tudi za finančno. Tik pred prazniki jo bomo delili, da bo na enaintridesetega kakšnih sto evrov več na transakcijskem računu. Prošenj je preko sto. Kako pomagati vsem? Kako mnoge naročiti na pogovor, koliko časa si vzeti, ko jih je vendar toliko?
Imamo psihoterapevtsko pomoč, ki je zasedena skoraj vse dni v letu. Tolažimo, pomagamo finančno. Iščemo pravne rešitve, svetujemo in vendar kako presekati ta vozel nesreče, kako ljudem odpreti oči za prijaznost, prijateljstvo, strpnost, ljubezen? Kako otrokom vrniti oropana čustva lastnih staršev, kako nadomestiti izgubljeno? Vsi jamrajo, tarnajo, nekateri ne verjamejo v nič, v nikogar več, zanje ni sonca, le noč in obup.
Mnogi trdijo, da so prazniki nekaj nemogočega, nekaj, česar si nikoli ne želijo, saj morajo biti skupaj s tistimi, ki so jih pretepali, jih žalili in jih bodo še in še. Sprašujejo: kdo jih bo zaščitil, kdo jih bo rešil travm, sporov, sestavil razbite »skodelice sreče«.
Takrat se mi zazdi, da smo kot družba nemočni, da bi morali vsi tisti, ki delajo za ljudi in z ljudmi, delati še več, bolj obzirno, najhitreje in najbolj strokovno, kajti delo z ljudmi je težko, odgovorno in ne prinaša vedno le zadovoljstva. Pogosto so tu klavrni občutki nemoči. Ko rešiš primer, ko ti nekdo zapiše, da je sedaj bolj srečen, da se mu je utrnila zvezdica in bi ti rad rekel: hvala, takrat ti za hip zaigra srce, a kaj, ko kmalu odpreš pismo v katerem je spet: žalost.
A ne obupajmo. Prihaja novo leto. Naj bo izziv. Četudi s turobnimi napovedmi za recesijo, zategovanje pasu, menim, da je največja recesija, če bomo oropani ljubezni, prijateljstva, tovarištva, pomoči najbližjega. Takrat bo zares hudo. V slogi smo lahko močnejši. Če ponudimo roko sočloveku, vsaj enemu, jih bo tistih, zelo nesrečnih, morda le kdaj zmanjkalo. A bodimo skromni, da bi se njihovo število vsaj razpolovilo. Tudi to bo nekaj.
Zato, v teh res lepih in prazničnih dneh, ko bomo dvignili kozarce za srečo v 2009. letu, ponudimo roko, kakšno dobroto ali vsaj topel stisk nekomu, ki to res potrebuje.
Le tako bomo lahko vstopili v novo, sedaj še neznano obdobje svojega življenja, malo srečnejši.
Naj bo torej popotnica za Silvestrovo 2008/2009:
Jutrišnji dan pripada tistim, ki oznanjajo veselje.
Friedrich Heel
Pot sreče je kot Mlečna cesta na nebu;
roj majhnih zvezd, ki jih posamič ne vidimo,
vse skupaj pa dajejo svetlobo.
Francis Bacon
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
