Na šestih gosto spisanih straneh predhodne napovedi, da mu bo izdana zavrnilna odločba, je bilo dolgovezno prepisanih več nepomembnih in manj pomembnih členov iz zakona in podzakonskega pravilnika. Nekje vmes je bil vendarle vključen tudi odstavek z odgovorom na pravno vprašanje, v katerem je uradna oseba prepoznala težavo: ali pogoje, ki jih določa Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) glede sredstev za preživljanje, izpolnjuje tudi oseba, ki ima status študenta in ta sredstva zakonito pridobi s študentskim delom, plačanim preko študentske napotnice?
Pristojna uradna oseba, svetovalka II na ministrstvu, je na to vprašanje odločno odgovorila: takšno delo se v smislu ZDRS ne šteje kot delo, s katerim lahko katerakoli oseba pridobiva materialna sredstva, potrebna za življenje v Sloveniji in za socialno varnost! Avtorica je ponudila utemeljitev: takšnega dela in plačila zanj ni mogoče šteti za izpolnjevanje pogojev iz pravilnika, ki ga je kot podzakonski predpis sprejela Vlada RS in po katerem mora prosilec dokazati, da ima sredstva za preživljanje in za socialno varnost. Študentsko delo preko študentske napotnice po njenem mnenju očitno ne predstavlja ne zaposlitve za nedoločen čas, ne zaposlitve za določen čas, ne avtorske pogodbe, ne pogodbe o delu, ne kateregakoli drugega dela, ki ga izrecno omenja pravilnik Vlade RS. Z drugimi besedami, pravilnik Vlade RS izrecno ne omenja ne študentske napotnice, ne študentskega dela.
Avtorica to utemeljitev dopolni še z bistroumnim pojasnilom, da gre pri tem očitno za »drugačno pravno podlago« in za delo, ki je »drugače obdavčeno«. Kot da ima stopnja obdavčitve karkoli opraviti s pogojem zagotovitve materialnih sredstev za življenje in za socialno varnost prosilca!? Sledil je končni sklep uradne osebe: vlada bi zagotovo izrecno zapisala tudi študentsko delo in študentsko napotnico v zadevni pravilnik, »če bi hotela,« da se tudi takšna oblika dela šteje za izpolnjeni pogoj glede zagotovljenih sredstev za preživljanje in socialno varnost prosilca!
Sledil je matematikov ponoven poskus utemeljitve pravne nevzdržnosti zaključkov pristojne uradne osebe. Začel je z Zakonom (ZDRS), ki v 10. členu določa: »Šteje se, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.« Seveda je razumel, da s tem niso mišljena katerakoli sredstva, ki bi jih posameznik lahko pridobil tudi na nezakonit način, pač pa le zakonito pridobljena in zato legitimna sredstva za preživljanje in socialno varnost. Izpostavil je ustavnopravno pravilo, da sme Vlada RS s podzakonskimi predpisi podrobneje urejati tudi to zakonsko vsebino. A z ustavnopravno jasnim in točno določenim namenom: zato, da bi bili zakonska merila, pogoji in kriteriji za prosilce še bolj razumljivi in še lažje uresničljivi v praksi. Nikakor pa ne sme vlada razširjati obsega zakonsko predvidenih dolžnosti, ali ožiti obsega zakonsko predvidenih pravic. Vlada lahko primeroma zapiše, kako je mogoče ta pogoj izpolniti. Ne sme pa taksativno in izključevalno določati pogojev, ki jih zakon ne določa, če bi s tem širila obseg dolžnosti oz. bremen, ki jih zakon izrecno ne določa. Še manj pa sme izključiti celo skupino oseb kot kandidatov za sprejem v državljanstvo!
Po nasprotnem sklepanju svetovalke II pa v Sloveniji noben tujec, ki ima veljaven status študenta in v skladu z zakonodajo dela kot študent (opravlja študentsko delo, plačano na podlagi študentske napotnice), sploh ne more izpolnjevati pogoja materialne in socialne varnosti, da bi lahko uspešno zaprosil za državljanstvo! Takšna, absurdna in nerazumna razlaga, je tudi protiustavna. Če bi namreč zakonodajalec z zakonom želel izključiti tujce s statusom študenta, ki v Sloveniji zakonito opravljajo študentsko delo, iz kroga tistih oseb, ki lahko zaprosijo za državljanstvo na podlagi izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev, bi moral to izrecno zapisati v zakon. To pa bi lahko storil le na temelju pravno prepričljivih in ustavno dopustnih razlogov. V nasprotnem primeru bi povzročil protiustavno diskriminacijo in kršil 14. člen Ustave RS.
V obravnavanem primeru tudi ni bilo nikakršne bojazni, da bi prosilec v bližnji prihodnosti ostal brez sredstev za preživljanje. V času odločanja uradne osebe je namreč že bil zaposlen kot raziskovalec na univerzi. Imel je tudi priporočilno pismo iste univerze, da je tudi kot dober študent in raziskovalec v Sloveniji primeren kandidat za sprejem v državljanstvo in da univerza predvideva njegovo zaposlitev tudi v prihodnje.
Prosilec je zato pristojni uradni osebi predlagal, da z uporabo razlagalnih metod v pravu (predstavljenih tudi v učbeniku s področja teorije prava, ki se uporablja kot osrednje študijsko gradivo na pravnih in upravnih fakultetah) razloži, razume in upošteva študentsko delo kot delo, ki je bistveno primerljivo npr. s »pogodbenim« in »avtorskim« delom. S tem predlogom ni uspel.
Četudi gre pri problemu pridobitve državljanstva za vprašanje privilegija, ne pravice, menim, da značilnosti obravnavane zadeve odpirajo tudi vprašanja kršitve vsaj 2., 14. in 35. člena slovenske ustave. Kršitvi 2. in 14. člena Ustave se zdita očitni. Na kršitev 35. člena Ustave pa je opozoril zato, ker mu je bilo s pravno nesprejemljivo uporabo veljavne zakonodaje znatno oteženo normalno zasebno in družinsko življenje. Med drugim mu je bilo tudi onemogočeno, da bi ob rojstvu njegov otrok izpolnil pogoj za upravičenost do pridobitve slovenskega državljanstva.
Čez čas je prejel dokončno odločbo, s katero je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Besedilo je bilo enako prejšnjemu. Dolgovezno prepisovanje vseh nepomembnih členov iz pravilnika in enega pomembnega. V odločbi ni bilo vsebinske opredelitve niti do enega pravno teoretičnega in ustavnopravnega argumenta iz njegovega zadnjega dopisa ministrstvu. Pod odločbo pa je bil tokrat sopodpisan še drugi strokovni svetovalec pristojnega ministrstva.
V času odločanja pristojnega organa je prosilec poskušal svoji zakonski partnerki urediti dovoljenje za bivanje v Sloveniji. Na upravni enoti so mu pojasnili, da mora za soprogo najprej urediti javno zdravstveno zavarovanje na zavodu za zdravstveno zavarovanje. Na tem zavodu so mu odgovorili, da lahko uredi zdravstveno zavarovanje po tem, ko ji uredi dovoljenje za bivanje. Na tem birokratskem prepihu slovenske javne uprave je naposled partnerki uredil dražje zasebno zdravstveno zavarovanje.
Tako razmišljujoči in delujoči predstavniki pravne stroke niso vzpodbuda za krepitev vladavine prava in socialne države. Takšnim pravnim praksam je treba trajno in odločno nasprotovati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
