Posvečene so jim številne okrogle mize, simpoziji, celo kongresi in akcije. Med letom pa pogosto nanje pozabljamo. Tu in tam nas sicer globoko pretrese smrt otroka, kot posledica daljšega surovega ravnanja in številnih poškodb, ki so mu jih prizadejali tisti, ki bi ga morali imeti najraje, to je starši. Zgrozimo se ob pretiranem delu otrok, spolnih zlorabah, ki so jim izpostavljeni. Sklenemo, da se bomo borili. Naj torej ne bo le dnevov in tednov, pač pa KAR LETO OTROKA.
»Otroci, ki imajo probleme, najsi gre za nasilje v družini,
zlorabe, zanemarjanja ali druge tegobe, marsikdaj nimajo ustreznega sogovornika in zaupnika.«
Jan Marčič Maruško, Nacionalni otroški parlament pri ZPMS
Ali nam da misliti, da je na svetu več kot sto milijonov otrok na ulici, da jih je dvesto petdeset milijonov med petim in štirinajstim letom prisiljenih delati za preživetje, da se jih več kot tristo tisoč bojuje, da jih enajst milijonov letno umre zaradi bolezni?
Osupljivi podatki nas sicer begajo, zaženemo vik in krik, najpogosteje le ob dogodku, ki nas mimo vseh teh stotisočev in milijonov trpečih otrok, posebej zgane, se nas dotakne. Tako kot pretresljiva zloraba lastne hčerke, njeno več kot dvajsetletno ujetništvo, kopica otrok, rojenih v nenormalni zvezi in ob odnosih z lastnim očetom. Sprašujemo kdo je zatajil, koga bo potrebno odstraniti s položaja. Po številnih vprašanjih in kritikah, ko pogosto niti ne najdemo pravega odgovora, se stvar umiri in čas teče dalje. Odvisno od ljudi, ki se v svojih poklicih dnevno srečujejo z usodami in stiskami mnogih.
Kritiziramo centre za socialno delo, da so premalo odzivni, vplivni, morda prizadevni in vendar pogosto pozabimo, da smo tudi mi vsi, prav sleherni od nas, odgovorni, če trpljenje katerega izmed otrok ostane skrito in se celo nadaljuje. Seveda pri tem ne manjka vprašanj ali bi se kaj podobnega kot pri sosedih lahko zgodilo tudi pri nas. Ali niso tudi nekateri naši otroci pogosto sami, neslišani, zanemarjeni, zlorabljeni, žalostni, neuspešni, torej otroci z bodočo negativno samopodobo?
Zato se je prav v oktobru in novembru toliko govorilo o glasu otroka, o zagovorniku, ki bi videl, poslušal, vedel in zmogel. Pomagati. Njim, ki so nemočni, ki sicer imajo svoj glas, a ga ne obravnavamo dovolj resno, morali pa bi ga skupaj z njimi in ne namesto njih. Zato ga bo potrebno umestiti v zakonodajo na vseh področjih in za vse primere, ko bi ga otroci rabili, ne le tam, kjer so sicer dane možnosti, pa jih včasih niti ne izkoristimo.
Da bo tako, kot je nekoč dejala deklica Katarina:
»Najpomembnejše mi je bilo prav to, da sem čutila zaupanje in da ji je bilo pomembno kaj mislim, kaj čutim. Danes, leta po tem, sem srečna in uspešna. Ob tem se vprašam, kako bi se stvari odvijale, če mi življenje na pot ne bi prineslo moje zagovornice, posledično pa tudi mnogo drugih ljudi.«
In takih Katarin, Mojc, Matejev in Petrov ter Markov in … je še mnogo. Potrebni so odrasli, taki z znanjem, pripravljenostjo in številnimi sposobnostmi, da jim pomagajo na poti dozorevanja, spoznavanja pravic in dolžnosti, predvsem zato, da bo slišan njihov glas. Otroški. Potreben predvsem takrat, ko odpove družina, ki preprosto ne zmore, noče ali ne zna.
Obetajo se tudi hitrejše odločitve organov, zlasti sodišč, ki krojijo usodo ne le mladih danes, pač pa tudi tistih odraslih, ki bodo iz takih ali podobnih izkušenj izšli bolj ali manj poškodovani, bolj ali manj »celi«.
Zato smo lahko veseli ustanovitve družinskih oddelkov na vseh enajstih okrožnih sodiščih v Sloveniji, ki bodo začeli delovati 1. januarja leta 2009. Kažejo na nov posluh države do otrok in družinske problematike nasploh. Naj ne bodo namenjeni le civilnemu sojenju, zlasti razveznim postopkom, dodelitvam otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo ter odločitvam o stikih staršev z njimi. Naj odločajo o usodah otrok, v vseh, tudi kazenskih postopkih, kjer so predvsem žrtve številnih kaznivih dejanj; spolnih zlorab, nasilja, zanemarjanja, …
Pomembno je namreč, da o teh zadevah sodijo sodniki specialisti in ne tisti, ki jih po sodnem redu doleti pripad zadeve. Tu namreč ni opravičila za dolgotrajnost postopkov, ki čez leta otrokom ne bodo več pomenili rešitve nastale situacije, saj se bo morala v letih čakanja na pravnomočno razsodbo razplesti sama od sebe; tako ali drugače, v škodo ali korist.
In zato velja ponovno, še enkrat in vedno, kadar je le prilika, opozoriti na knjigo Alice Miller Upor telesa, kjer je bistveno sporočilo, da otrokova duša in telo ob nasilju in zlorabah trpita in kot pivnik posrkata vse, negativna sporočila pa so rane za dušo in telo in nikoli ne bodo manj kot brazgotine.
Zato veliki glas ZA otroka, ki nam mora v državi dati misliti, da smo bili prav vsi otroci, nihče pa ne ve, če bo dočakal starost in kakšno. Tudi zaradi vsega kar se nam je prav v otroštvu dogajalo.
Zato naj zaključim z mislijo, da nam ni potreben le dan ali teden otroka, pač pa naj bo to leto oziroma leta, ki so pred nami, kajti le tako bomo lahko kos finančnim in globalnim krizam, skisanemu ozračju, spreminjanju podobe sveta, predvsem pa največji bitki človeštva, ki jo bojujemo kar sami s seboj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
