Veliko vprašanj in pogosto manj odgovorov. Dovolite, da vam predstavim enega izmed uspešnih projektov, ki so jih pripravili študentje invalidi v sodelovanju z drugimi študenti in znanimi osebnostmi.
Pred letom dni, konec leta 2007, sem bila povabljena k posebnemu dogodku, ki se je neke sobote odvijal v centru mesta. Udeležila sta se ga tedaj povsem novi predsednik države dr. Danilo Türk in župan mesta Ljubljane Zoran Janković. Po predsednikovem nagovoru, zelo pomembnem za osveščanje ljudi o invalidnosti in o preprekah, ki takih osebam sledijo v življenju, sva z županom sedla na invalidski voziček. Janković se je popeljal preko Tromostovja, sama pa sem nadaljevala pot skozi staro Ljubljano in občutila vse pasti in tegobe invalidnosti. Poglede ljudi, usmiljenje, nemožnost priti v marsikateri lokal, da ne rečem skoraj v vse in še kaj.
To je bil začetek našega sodelovanja, kajti 29. maja 2008 je bila v dvorani knjižnice Otona Župančiča dobrodelna modna revija, ki jo je zasnovala študentka Urška Grahek. Prestavile so se kreacije Tine Cerk in Barbare Polajnar, nakit iz muranskega stekla profesionalne oblikovalke Mateje Žugman, klobuki in maske študentke vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost Adree Goetz.
Projektna skupina DRIMTIM je tako realizirala projekt, ki je prvi tovrstni v Sloveniji, saj vključuje aktivno participacijo invalidov in neinvalidov, njegov cilj pa je premostitev številnih zakoreninjenih stereotipov, ki vladajo v družbi in podirajo tabuje v smislu: vsi drugačni, vsi enakopravni. Nastopili so: glasbena skupina Stereotipi, Kristina, Erik Ferfolja, plesna skupina NC Dance.
Projekt je bil financiran s strani Evropske komisije, ki ga na področju mladinske politike v Sloveniji izvaja Movit na mladina, Nacionalna agencija programa Mladi v akciji. Sodelovale so tudi organizacije Sezam – združenje staršev in otrok, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Prostovoljno društvo Šotorovci, Društvo študentov invalidov Slovenije in Društvo distrofikov Slovenije.
Prav invalidni študentje so dali možnost, da z njimi sodelujemo, da sebi omogočimo krepitev vrednot solidarnosti, dobrodelnosti, njim pa vključitev v normalno življenje.
Ljubljana je mesto, ki naj bi bilo prijazno invalidom, zato se velja še posebej truditi.
Pod vodstvom nadvse prizadevnih Iztoka Mraka, Maje Meglič in Anje Polajnar je stekel še en projekt. Invalidnemu dijaku Janiju omogočiti vožnjo z električnim skuterjem. Torej, zbrati denar za njegov nakup ter nato svečana izročitev.
Ta se je zgodila 11.11. ob 11.00 v prostorih kavarne Etnografskega muzeja v Ljubljani.
Dan, ki ga bomo z veliki črkami zapisali v poseben seznam dobrodelnih prireditev za invalide. Prvi tak dogodek. V čast in veselje mi je bilo, da sem bila njegov del, da sem lahko prispevala v mozaik srečnejše podobe mladega Janija. V upanje njegovih staršev in vseh tistih, ki se še danes srečujejo s težavami invalidnosti, pa bi marsikatero lahko preskočili ali olajšali.
Zato trdno upam, da bomo ob pomoči sedanjih in novih donatorjev odšli po poti naprej. Med povabljenimi je bil tudi Boris Šuštaršič, predsednik Društva distrofikov Slovenije, slikar Zmago Modic in znan TV obraz Nina Osenar.
V soglasju in glede na želje organizatorjev projekta sem dala pobudo za ustanovitev posebnega sklada, ki bo invalidni mladini omogočil nakup vozičkov, ki jih ni moč kupiti iz zdravstvene blagajne. Tako se bodo sanje mnogih spremenile v resničnost. Zato je potrebno govoriti manj in delati več, zato se je vredno truditi in tistim, ki ta hip zaradi prikrajšanosti ne morejo stopiti na lastne noge, to omogočiti s sodobnimi prevoznimi sredstvi, ki jih ne bo potrebno spravljati v pogon z lastnimi ali tujimi rokami, pač pa le z drobnimi pritiski na gumbe sodobnega – električnega vozička.
Tudi to je torej tema, ki je pogosto prezrta, a še kako aktualna. Zlasti v časih, ko so nas že dohitele posledice svetovne gospodarske krize, ko bo boj za preživetje še večji in še bolj ogrožujoč za tiste, ki si sami pogosto niti ne morejo pomagati. Če bo socialni boj hud, bomo pazili, da ne bomo zaradi lastnih ciljev tu in tam pozabili na te ljudi. V časih, ko bo potrebno dobrodelnosti in prostovoljstvu dati še večjo veljavo, bodo šibki in nemočni začutili, da niso znova in znova tako sami.
Tudi zato me je mnogo bolj pritegnil tekst Phila Bosmansa v knjigi Sreča se skriva v tebi, ki govori sam po sebi, nedvomno pa mnogo bolj od govorjenja pričakuje dejanja. Tu je, da mu prisluhnemo in se po njem ravnamo.
Če bomo manj govorili,
pa več naredili –
bo v vseh ozirih dosti bolje.
En odstotek pomoči
zaleže več
kot sto odstavkov sočutja.
Na svetu se mnogo govori.
Ne manjka nam
diskusij in debat,
zasedanj in zborovanj,
konferenc in kongresov.
Če bi govori rešili svet,
bi lahko že zdavnaj mirno spali.
Kdor z namazanim jezikom
stresa lepe parole,
ne pove in ne naredi ničesar.
Značilno za takšna gobezdala je,
da so vedno zraven,
kadar se govori.
Ko pa gre za dejanja,
so vselej pristojni drugi.
Govoriti drug z drugim
je dobrodejno.
Stalno obrekovati druge
je bolezen.
Odpraviti ljudi v stiski
z lepimi besedami
je sramotno.
Sočutje je dobra lastnost.
Če pa ostane zgolj pri lepih besedah,
nismo nikomur pomagali.
Poldruga milijarda ljudi
nima dovolj hrane.
Ni dovolj, če rečemo:
»To je pa res hudo.«
To je bilo izrečeno že tisočkrat.
Ljubezen živi od dejanj,
ne od lepih besed.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
