Volk je bil znan požeruh in krvoločnež.
Nekoč je tako požrešno požrl svoj plen, da se mu je v grlu zataknila kost. To mu je povzročilo hude bolečine. Žalostno je zavijal in tulil, saj si sam ni mogel pomagati, druge živali pa so se raje poskrile, ker so poznale njegovo krvoločnost.
Bilo je vse huje in huje, zato je objavil, da bo bogato nagradil tistega, ki mu bo potegnil kost iz goltanca. Naposled se je tega nevarnega opravila lotil žerjav, ki ga je gnalo sočutje, pa tudi želja po nagradi.
Volku je s kljunom izvlekel kost.
Počakal je, da si je volk oddahnil, nato pa rekel: »Rešil sem te smrti, zdaj pa mi daj obljubljeno nagrado!«
»Kakšno nagrado pa pričakuješ, capin nemarni? Glavo si imel v mojem gobcu, zato bodi vesel, da ti je nisem odgriznil. Srečen bodi, da si živ, nesramen ptič, da te ne dobim v kremplje!«
Iz knjige: Najlepše basni z vsega sveta
NAUK
Ni pomembna nagrada, pomembna je obljuba, ki smo jo dali. Kakršnakoli že je. Lepo jo je izpolniti.
Spominjam se oddaje, ki je prikazovala skrušeno ženičko, slabega zdravstvenega stanja, ki je svojim sorodnikom podarila vse, oni pa so kajkmalu pozabili na veliko korist, ki so jo od nje prejeli, z njo neprimerno ravnali, ostala je brez prebitega groša, skrušena in hudo razočarana.
Takih in podobnih zgodb je veliko. In prav zato še vedno, zlasti na deželi, velja staro reklo: ti meni luč, jaz tebi ključ.
Vsi vzgajamo ali vsaj želimo, da bi naša mladež živela srečno in lepo življenje, morda celo lepše kot mi sami, saj jim to neizmerno privoščimo. Pripravljeni smo zanje narediti vse, živeti slabše kot bi lahko, samo, da bi oni imeli to, česar mi morda nismo imeli in nam ni bilo dano. Otroci ostajajo doma pri starših, dolgo, včasih predolgo. Potem jim je potrebno dati »popotnico« v denarju ali materialnih dobrinah; avtu, stanovanju, zemlji, kreditu, … takrat so neizmerno srečni in obljubljajo, da bodo za starše skrbeli do konca njihovih dni, da jim ne bo potrebno v dom, da, … Včasih pa to ostane le pri obljubah. Kaj kmalu lastništvo spremeni vse. Oni so nekaj in nekdo. Nimajo več časa za starejše, ki da so tečni, hudobni, hipohondrični in še kaj. Oni vendar hodijo v službo in imajo svoje otroke, kje naj najdejo čas za vse to.
Pozabijo, da bi lahko starši z denarjem, ki so jim ga dali, kupili tudi postrežbo, družbo, zdravstvene usluge in še kaj. Smrt pride ponje, pa se že pogreb, kaj šele sedmina in meseci zatem, sprevržejo v iskanje dediščine, delitev do zadnje pare, plačevanje dobrih odvetnikov, da bi le vsi iztržili čim več. Pozabi se na podarjeno, grobove preraste trava in osat, časa in denarja ni ne za sveče in cvetje.
Se torej lahko čudimo tistim, ki do konca dobesedno »sedijo« na svojem denarju, ki ga zaupajo celo tujim osebam ali jih imajo vaj za priče in do poslednjega diha ne prepišejo svojega premoženja na otroke?
Lahko bi rekli, da je vse stvar vzgoje, a včasih le ni tako. Zlasti otroci, ki so živeli v velikem izobilju, hladu, brezbrižnosti in odsotnosti, pogosto zaidejo celo na stranpoti. Zasvojenost, odtujenost, … Do hudih dejanj zoper lastne starše, je včasih le še korak.
Sprašujemo se kako vzgajati, kaj otrokom nuditi, kdaj in kako, da bodo postali to kar si mi zanje vedno želimo? Žal ni pravega recepta, sicer bi si ga izposojali vsi in se »sestavin« držali do zadnjega grama.
Hitro pridobljeno, hitro izgubljeno, pravijo. In pogosto se to celo zgodi. Tisti, ki so tak denar dobili na nepošten način, ga kaj kmalu lahko tudi izgubijo. Ne znajo ga prav ceniti, ne vedo koliko odrekanj je pomenil, koliko prelitega znoja in trpljenja, kajti zanj niso naredili prav nič. Dobili in trošili.
Zatorej učimo naše otroke že od ranih nog, tiste prave in edine hvaležnosti. Ne gre za nekaj posebnega, ne gre za podcenjevanje samega sebe, ker si nekaj sprejel, pač pa odraz prijaznosti do tistega, ki je zate nekaj storil in si to preprosto zasluži.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
