Nekoč je lisica povabila štorkljo na kosilo.
Da bi se ponorčevala iz nje, je jed postregla v plitvih krožnikih. Lisica je brez težav posrkala in polizala vse do zadnje kapljice, štorklja pa je s svojim dolgim kljunom ni zaužila niti kapljice in ostala je lačna.
Zvitorepka jo je z narejeno prijaznostjo vprašala, če ji je kosilo teknilo. Namesto odgovora se ji je štorklja zahvalila za gostoljubje in jo povabila, naj naslednji dan pride ona k njej na kosilo.
Lisica je naslednji dan res prišla. Sedli sta za mizo. Lačna lisica se je oblizovala. Toda štorklja je na mizo postavila visok vrč. Dolgokljuna štorklja je zadovoljno mlaskala, lisica pa se je morala zadovoljiti z lužico politih ostankov.
Lisica se je lačna vrnila domov in si mislila: «Še jeziti si ne morem, saj mi je storila isto, kot sem jaz včeraj njej.«
Iz knjige: Najlepše basni z vsega sveta
NAUK
Ne stori drugemu tega, česar tudi sam nimaš rad.
Zase vsi dobro vemo kaj nam prinaša veselje, kaj si želimo in česa absolutno ne. Znamo poskrbeti, da nam je udobno, morda še za svoje najbližje, potem pa je že kar konec. Naši domovi so kot ograde, v njih smo gospodarji svojega časa in prostora, zunaj pa je nov svet. Tam včasih živimo povsem drugačno življenje; v oblekah, kravatah, z nasmeški in prijaznostjo, ki pa je ni za naše domače.
Zato nasilje najpogosteje domuje kar za štirimi stenami, med osebami, ki bi si morale biti najbolj naklonjene, se imeti rade, spoštovati in živeti složno.
Leta in leta so tekle raziskave o tem zakaj pravzaprav pogosto prizadenemo najbližje, zakaj je »človek človeku volk«, zakaj?
Če je naše življenje kot oder, na katerem nastopamo in ima vsak svojo vlogo, ki jo odigra bolje ali slabše, potem imamo tudi zunanje in notranje predstave. Tiste za občinstvo in one zgolj za nas ali za manjše število gledalcev oziroma poslušalcev.
Težko je igrati cel dan, težko se je sprenevedati in kazati lepo podobo, če pa že, če jo moramo in želimo, potem se pogosto sprostimo, ko zaklenemo hišna vrata. Če se nakopičijo številni problemi, ki smo jih nosili preko dneva s seboj, jih sedaj odvržemo. Med najdražje, partnerje, otroke, starše in ostale sorodnike oziroma tiste, ki z nami živijo, ker tako morajo, če hočejo ali nočejo, če jim je prav ali ne.
Kaj bi se zgodilo, če bi odreagirali tako kot bi se nam zdelo prav, torej oko za oko, zob za zob, … tam zunaj našega doma, v službi, na cesti, v trgovini? To bi najbrž storili le enkrat, potem pa bi se zaključilo. Prišla bi policija, odpeljali bi kršitelja javnega reda in miru in zgodba bi se težko ponovila. Zato je nasilje izven naših domov, tisto, ki se ga vidi, zazna in ponavadi dobi epilog bodisi pri okrajnih sodnikih, ki so bili nekoč sodniki za prekrške ali že kar na policiji. Plačilni nalogi, odvzemi vozniških dovoljen, prepovedi, denarne kazni in še kaj bi se našlo.
Znotraj prostorov, tam v hišah in stanovanjih, pa pogosto vladata hlad in odtujenost. Vsaka beseda, ki je odveč, reže in zareže. Pogosto udari roka, ki kar poleti, ko se nekdo ne more, noče ali ne želi kontrolirati.
Najprej hrup, grde besede, žaljivke, nato udarci, klofute, brce, včasih pa tudi hladno orožje vseh vrst. Žrtve so ranjene, četudi le z besedami, kaj šele z dejanji, ki pustijo posledice vseh vrst; od najmilejših do najhujših in celo smrti. Ljudje pa to le nemo opazujemo in si ne upajo, nočejo ali ne zmorejo govoriti. Niti v imenu žrtve, ki bi to rabile, zlasti, če gre za storilce, ki se jim včasih zdijo povsem običajni ljudje, prijazni do vsakogar, dobri znanci, prijatelji, sosedje, sodelavci. Kaj jih doma tako razburi, da spremenijo svojo podobo, o tem nočejo in ne želijo razmišljat. To je stvar štirih zidov, življenje nekoga drugega in ne njihovo.
In vendar smo lahko tudi mi že danes ali jutri žrtve nekoga, ki se bo neusmiljeno spozabil. Ker se ne boji nikogar, ker mu je dovoljeno vse. Takrat bo prepozno, tudi za nas.
Zatorej, govorimo in ne molčimo. Opozarjamo in obsojamo, kajti nihče ne more vedeti kdaj se bo zgodilo. »Palica« bo morda udarila tudi nas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
