Nekega dne so miši, ki so živele v večnem strahu pred mačko, sklicale sestanek, da bi se pogovorile, kako bi se rešile te nadloge.
Izrečenih je bilo veliko predlogov, a nobenega takšnega ni bilo, da bi ga sprejele. Nato je za besedo zaprosila majhna miška in predlagala, da bi mačku okoli vratu obesili zvonec; ko bi se maček premaknil, bi zacingljalo in miši bi se lahko pravočasno poskrile. Miši so navdušeno zaploskale. Tudi stara miš je ta predlog pohvalila, saj bi brez dvoma rešil njihove težave. Toda takoj je vprašala: »Kdo pa bi mački nataknil zvonec okoli vratu?«
Na to vprašanje pa ni bilo odgovora.
Do današnjih dni se še nobena miš ni opogumila, zato mačke še vedno preganjajo miške.
Iz knjige Najlepših basni z vsega sveta
Ko nekoga ni poleg, ko se o njem govori in to ne dobro, potem je veliko idejnih rešitev, mnogo pogovorov, kako bi se ga dalo zaustaviti, kako mu je to potrebno povedati naravnost, brez ovinkarjenja; črno na belem.
A, kdo naj bo tisti, ki naj to stori, to je drugo vprašanje. Mnogi bi radi videli, da se nekdo zanje izpostavi, da pove vse kar bi mu tudi sami, oni pa se bodo delali, da se to njih ne tiče, da se morda celo z njim ne strinjajo, da nekako še shajajo, … Pogosto se seveda to tudi zgodi.
Tisti, ki radi nosijo svojo »glavo naprodaj«, ki radi pomagajo drugim, ki imajo še vedno polno idej o tem kako bodo idealistično spremenili svet, začno svojo težavno pot. Spregovorijo, pišejo, kritizirajo, skratka sestavijo si nekakšno »smrtno obsodbo«. Kajti, po njih udari vse kar leze in gre z nasprotne strani, torej izmed tistih, ki se čutijo pripadni napadenemu. Da o njem ne govorimo. Tudi, če poskuša na nek način kritiko sprejeti, v srcu in glavi misli povsem drugače. Dela se prijaznega, govori o tem, da je kritika dobrodošla, da je vesel(a), da je to slišal(a), da je tak način komuniciranja liberalen, …. In vendar nič od tega. Tisti, ki je vse to izrekel in se boril, ne le zase, pač pa tudi za druge, bo odslej onemogočen. Iskalo se bo dlako v jajcu, poskušalo se ga bo uničiti z mobingom ali neposrednim preverjanjem dela na vsakem koraku. Kdor išče, ta najde in to velja tudi za napake. Kdo jih ne dela, zlasti tiste iz nezavestne malomarnosti ali celo naključne? Stanejo pa veliko, so »plačilo« za izrečene besede, ki nikakor niso bili pohvala ali strinjanje.
Kaj pa drugi? Ponavadi obljubljajo solidarnost, se strinjajo, celo zahtevajo, da nekdo namesto njih govori, opozarja, še zlasti, če so ga pred tem izvolili kot »poslanika«.
Medtem sami napredujejo, dobivajo ugodnosti, živijo povsem mirno življenje, hodijo na dopuste, si vzamejo prost vikend, uživajo v svetu plesa, glasbe, filma in seveda športa, ki krepi um in telo. Niti pomislijo ne, da jih medtem, ko se jim godi nadvse dobro, nekdo ščiti. Tu in tam si pogledajo kakšno oddajo, kjer je nastopil, morda mimogrede, med pripravo večerje ali tik pred spanjem in naslednji dan vsi vedo vse o vsem, zlasti pa o napakah, ki jih je storil.
To so torej »miši«, ki bodo »mački« pustile vse, da bodo same imele mir, hkrati pa sanjale o nekom, morda nekoga celo vzpodbujale, da bi ji »zataknil zvonec«, če že ne kar zanko.
To je torej naše življenje, življenje mnogih, ki dan za dnem hrepenijo po nečem lepšem, boljšem, pa si ne upajo ničesar spremeniti, nič ukreniti, le doživeti čudež.
To so ljudje, ki skrbijo le zase, govorijo veliko, naredijo malo, pa tudi oni, ki jim je mar za jutri vseh nas. Ki se izpostavljajo, kandidirajo, … se trudijo, čeprav ne vedno z uspehom.
Tako pač je, a brez drugih ne bi bilo izbojevanih pravic, napredka in uspehov.
Naj torej velja: poskusi, pa boš videl kako to gre. Vsaj to.
Ko ugasnejo ljudje luči
in utihne nemir sveta,
tedaj zagledamo zvezde,
tedaj spet zaslišimo tišino.
Obstajajo pa zvezde v noči,
Ki jih nismo še nikoli videli.
Ko se še bolj stemni,
Zasvetijo.
Tu je upanje, izhod, saj vidiš naprej.
Spet se ozreš navzgor.
Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
