Ta kolumna je torej za tiste, ki se trojke utemeljeno bojijo, ker jih lahko upravičeno skrbi, da bi njen prihod s spremljajočim mehanizmom pogojevanja v temeljnem posegel v njihov privilegiran položaj v zatečenem statusu quo. A razlogi za njihov strah morebiti niti niso potrebni, če bo trojka »implementirana« na pravilen način.
Namreč, trojka, kot vse v okviru EU, temelji na načelu subsidiarnosti. To pomeni, da bo višja raven: EU postavila cilje, katerih dejansko uresničevanje pa ne bo v pristojnosti EU, temveč v domeni nacionalnih oblasti. Beri: konkretno tiste vlade, ki bo v trenutku prihoda trojke v Sloveniji (ostala) na oblasti.
Nobena trojka v nobeni državi članici nima za svoj cilj reforme nacionalnega demokratičnega, pravnega in političnega procesa. Vsaj neposredno ne. Namen trojke je javno-finančna konsolidacija, ki naj zagotovi, da bo država ponovno sama sposobna najemati kredite na mednarodnih finančnih trgih. Kot taka zadevna država ne bo več predstavljala grožnje celokupni vzdržnosti evrskega sistema. EU si s trojko tako želi zagotoviti en problem manj: da se ta, če že nastane, čim prej in s čim manjšo kolateralno škodo tudi odpravi.
Skratka, po načelu subsidiarnosti EU kot zunanjega nivoja upravljanja v resnici čisto nič, ali pa le malo, skrbi za stanje nacionalne demokracije. EU si prizadeva zlasti in predvsem – to je tudi razumljivo – za obstoj in nemoteno delovanje Unije kot celote. Država mora v smislu svoje demokratične in pravne kakovosti zase poskrbeti sama.
Sedaj pa je napočil čas za ščepec sociološkega realizma. Kdo, katere silnice v družbi: ekonomsko in (zato) politično vplivne; ali običajni državljani, združeni v nekaj, kar imenujemo srednji sloj, bo v primeru prihoda trojke potegnil krajšo? Odgovor je jasen. Tisti, ki je močnejši in vplivnejši, tudi na račun malverzacij, ki so pripeljale do krize same, bo mnogo laže – kot mačka – tudi v primeru intervencije trojke pristal na vseh štirih.
Izkušnje drugih držav, in nasploh vzorci reševanja ekonomskih kriz v preteklosti, kažejo, da račune tistih, ki so ugrabili državo, za odpravo krize plačajo oni, ki so skozi svojo (ne)udeležbo v političnem demokratičnem procesu ugrabitev države dopustili, ali pa so jo celo večkratno nagradili.
To pa je prav srednji sloj. Tista razpršena množica državljanov, pravzaprav večina, ki se je v duhu utilitarne filozofije pustila prepričati ali celo podkupiti, da je politika K; nekaj, kar jih ne zanima in ni zanje. S tem naj se ukvarjajo drugi. In so se. Za visoko ceno. In se bodo, lahko, tudi še ob prihodu trojke, kakor tudi po njenem odhodu.
Zato vse tiste, ki prihod trojke pričakujejo, če malo pretiravam, kot Njegov drugi prihod, opozarjam, da obstaja velika verjetnost, da trojka in njeno poslanstvo v specifičnem nacionalnem okolju lahko rezultira ne v spremembi statusa quo na bolje, temveč v njegovem zacementiranju ali celo regresiji.
Kako verjetno je pričakovati, da bi tisti z ekonomskim in političnim vplivom porezali korenine, iz katerih se napajajo? In kako verjetno je, da bo v imenu javno-finančne konsolidacije padlo po tistih družbenih skupinah srednjega sloja (ter drugih ideoloških obrobnežih), ki že sedaj igrajo dejansko vlogo ponižanih in razžaljenih?
Vprašanji sta retorični in ne zahtevata odgovora. Terjata pa spoznanje, da s trojko ali brez nje, sprememb v smislu izoblikovanja zdrave družbe, resnične demokratične in pravne države, ne bo, če vajeti v svoje roke ne bo vzel srednji sloj. Če ta ne bo stopil iz svoje politične anonimnosti in nagradil tistih, ki mu bodo v političnem in ekonomskem smislu vrnili nazaj ugrabljeno državo, potem nobeni državi, niti Sloveniji, ne more pomagati nikakršna intervencija od zunaj.
Pa ne samo zaradi načela subsidiarnosti. Temveč zato, ker si tega preprosto ne zasluži(mo).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
