Deževalo je že več dni in noči. Uboge mravlje, ki so si gradile svoj domek, so morale prenehati delati; voda je kar curkoma drla in grozila, da jih bo odnesla. Šele sedmi dan se je nebo zjasnilo.
Mravlje so oživele in odhitele po svojih opravkih. Vračale so se težko otovorjene. Tudi rdeča mravljica je po ozki stezici vlekla suho smrekovo vejico in se na vso moč trudila, da bi jo zvlekla do svojega doma. Tik pred domom pa ji je pot prekrižal polž lazar.
»Lepo te prosim, da se mi umakneš, saj vidiš, kako težko breme vlečem!« je zaprosila mravlja.
»Jaz?« Jaz se nikomur ne umikam!« je odgovoril polž in kot prilepljen obstal na mestu.
Ko je mravlja videla, da je njena prošnja zaman, je z veliko težavo prevalila vejico preko spolzkega polžjega hrbta in jo končno odvlekla domov.
Polž se je šele ob mraku premaknil z mesta in se počasi odslinil med solato.
»Umakni se mi!« je zaregljala žaba, ko se ji je polž nastavil na pot.
»Še na misel mi ne pride! Jaz se nikomur ne umikam!« je rekel polž in se še bolj prisesal na zemljo.
»Pametnejši odneha!« si je mislila žaba in ga preskočila.
Danilo se je že, ko je polž prilezel na cesto in tam obstal. Zaslišal je ropot in zagledal vozilo, ki se je približevalo. Potrobilo je. »Pa kaj?! Jaz se nikomur in ničemur ne umaknem! Jaz že ne! In tudi temu se ne bom!«
Vozilo ga je povozilo in od polža je ostala le še črna lužica.
Iz knjige Najlepših basni z vsega sveta
NAUK
Tudi samovsečneži jo kdaj skupijo!
Ni pravila, da bi pametne, preudarne, zanesljive in marljive ljudi vedno in povsod cenili in jim te kvalitete priznavali. Včasih za koga pravijo, da je tiha in pridna miška, grize in grize, kar pomeni dela in ustvarja, pa ga skoraj nihče ne opazi. Rezultati lahko celo koga motijo, saj bi znali pomeniti dvig norme, sledijo vprašanja zakaj ostali toliko ne naredijo, pa še kaj bi se našlo. Imamo pa tudi take, ki »prodajajo meglo«, ustvarjajo vtis dela, hitenja, rezultatov in uspehov vseh vrst. Vedno, ko jih srečaš, nekam hitijo in imaš občutek, da si jih že s pozdravom zamotil in bodo nekje prepozni.
Dajo ti vedeti, da je potrebno garati, da čas ni pomemben, saj je delavnik raztegljiv in so oni vedno tam, tudi, ko drugih že zdavnaj ni več.
Ob prevzetnežih dobiš občutek manjvrednosti. Vedno so na pravem mestu, v pravem trenutku, pokimajo, ko je to treba storiti in se izredno čudijo, ko drugi nečesa ne vedo. Oni so o tem že zdavnaj brali, v knjigi katere naslov so sicer mimogrede pozabili, a vendar. Oh, to je vsakomur jasno, pravijo, kdo bi si mislil, da drugi tega ne vedo. To je »mala malica« zame, še otrok bi to znal, …
Vedno sedijo kje blizu šefa, da jih ne spregleda, da imajo občutek, da so videni in vidijo vse. Pridejo in nadzorujejo ostale ali pa pridejo zadnji, da jih vsi opazijo.
Ošabnost, prevzetnost, samovšečnost, so lastnosti, ki včasih pomenijo tek na kratke proge, saj jih ljudje spregledajo in zato niso priljubljeni. Raje se jim ogneš, a vseeno kotirajo visoko. Taki so za šefe zlata vredni, strup do podrejenih in ponižnost do nadrejenih. Če jim daš voditi skupino, bodo takoj vedeli kaj jim je storiti. Postali bodo uradniki številka ena, le še komolčnik jim je potreben. Priganjanje, kontrola, iskanje malenkosti, podrejanje, … nič od tega jim ni tuje.
Blizu jim je tudi mobing, moderno šikaniranje podrejenih. Veseli so, če koga spravijo v bolniško ali depresijo, če mu dajo vedeti, da ni ravno najboljši, da pik in vejic ne zna postavljati po Toporišiču. Da so ga videli, ko je ravno vstopil v dvigalo, pa se prej ni oglasil pri njih, da bi napovedal izostanek. Mobing je bil in bo, le da smo mu sedaj dali pravo ime in ga prepoznali. Pomeni uničujoč pojav za podrejene, kajti moč je prav v nadrejenosti. Že položaj daje nekomu več prednosti, podrejeni pa ne naredi nikoli prav, nikoli dovolj, ob pravem času in tako kot si je zamislil šef.
Seveda pa niso vsi taki in ne povsod. So tudi prijetna, prijazna okolja, včasih iskrena, včasih ne in vendar se da preživeti. Pokojnina, ki si jo daš večkrat izračunati, ko se ti že naberejo tri desetletja dela.
Seveda pa niso vsi šefi, vodje, preddelavci, izmenovodje, delovodje, poslovodje,... slabi. Pomembna je klima kolektiva. Če je ta pozitivna in dobra, če so ljudje složni in prijazni, če je ozračje toplo, tovariško, potem je upanja za uspeh vedno več. Manj odsotnosti, več pripadnosti, lojalnosti, pomoči, zadovoljnih in srečnih obrazov.
Seveda pa brez posebnežev ne gre.
Tak je kakor drugi, le da se pogosto klanja,
med ljudmi nenehno išče si ugledna znanja,
da jih najde, kar scedi se od prilizovanja,
slinar, slinar, slinar,
tak je kakor drugi, en obraz med sto obrazi,
skoraj neopazno se, a vztrajno kvišku plazi,
že je prvi pri koritu, preden kdo opazi,
slinar, slinar, slinar.
Ve, kdaj pot utre buteljka, šopek, bonboniera,
dobro ve, kdaj treba je držati kljun,
slinar dobro ve kako se dela kariera
in kako uspeš na tuj račun,
slinar časa ne zapravlja, slinar se pripravlja,
zmeraj najde koga, ki mu pot zgladi
in prav kmalu bo na odgovornem položaju,
vsak sistem na slinarjih sloni –
če ga kdo obrca, rečeš, pusti siromaka.
pusti ga, saj vidiš, da je nebogljena spaka,
a medtem naš slinar le na svoj trenutek čaka,
slinar, slinar, slinar.
In če ga nahruliš, se potuhne in izgine,
komaj vidno se premika v luži lastne sline
in spoznaš ga šele, ko ti v hrbet nož porine,
slinar, slinar, slinar.
Svetlana Makarovič
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
