Prihaja mediacija, obljublja pobot, a kaj, ko vsak popusti in malo izgubi. Zmaga je lahko veliko slajša. Pa je res?
Dve mački sta šli na sprehod in našli kos sira. Obe sta ga hoteli imeti in nista se mogli pogoditi čigav je. Odšli sta k opici, da bi ga pravično razdelila. Ta jima je rekla: »Nič lažjega kot to. Sir razdelim na dva enaka dela in vsaka od vaju dobi polovico.«
Mački sta seveda nasvet sprejeli. Opica je vzela tehtnico, vendar je bil en kos težji. Ugriznila je vanj, tako, da je drugi kos postal težji. Spet je ugriznila v težji kos in tako nadaljevala, dokler ni ostalo le še malo sira. Mački sta se silno prestrašili in zavpili. »Daj nama sir kar ga je sploh še ostalo. Saj se strinjava s tvojo delitvijo!« »
Če se sedaj vidve strinjata, pa se pravica ne strinja z vama!« je odvrnila opica in pojedla še preostanek sira. Mački sta zelo razočarani in lačni odšli.
Arabska ljudska basen
NAUK
V prepiru dveh ima dobiček tretji.
Pogrebni sprevod. Za skromno žaro žalujoči ostali. Jokajoči, pretreseni. Pokojnik je namreč omahnil sredi dela, v najlepših letih; koliko bi še ustvaril, če bi živel, a tudi to, kar je, ni malo. Ob slovesu veliko dragega cvetja, oblačil, gruča sorodnikov, pa tudi »firbcev«.
Sledi sedmina in nato čez leto dni zapuščinska obravnava. Oporoke ni nihče našel ne doma in ne na sodišču, pri notarju tudi ne. Pa se začne boj; prva žena, druga, otroci, prvi in drugi, pa še stari starši, ki so marsikaj prispevali. Vsi bi si nekaj zaslužili. Vsaka stran z advokatom, najboljšim, specialistom za dedovanje. Pa traja in traja. Avta se ne da registrirati. V garaži ga napada rja, čeprav ta ni tako značilna za BMW, vikend prerašča trava, iz stanovanja so nekateri že veliko pokradli. Pa kdaj bo te morije konec? Bo sploh še kaj ostalo? Če bi pokojni to vedel, bi morda le napisal nekaj stavkov, ki bi rešili celo njegovo delo in premoženje. Morda pa je celo vedel zakaj ne.
Ker se nikakor ne da z nikomer ničesar domeniti, o ničemer pogovoriti, se obravnave prelagajo, denar za odvetnike odteka, zapuščina se zato manjša, a pravdali se bodo do konca, tistega, bridkega, morda celo smrti enega izmed njih in nove zapuščinske predstave.
Pa si oglejmo še mejno zadevo. Tam doli na robu nekega gozda, je en sam, a velik štor, ki je živ dokaz, da je sosedov Francelj res sekal in prodajal tuj les, seveda. To bo spor, naj pride geometer, pa priče, sodišče na ogled. Vsi gledajo in razsojajo; prvič, drugič in tretjič, tja do vrhovnega. Nekdo spet služi. Sodba nikoli ne bo pravična. Na čigavi zemlji je torej že skoraj pokurjeno deblo?
A, žal se ljudje ne prepirajo le za zapuščino in zemljo, pač pa celo za otroke. In to ne tuje, kar lastne. Sprva so poročni zvonovi, pa slike z ultra zvoka, porod in na stotine igrač. A, ko se začne, je pač boj. Če se ne da domeniti kje in pri kom bo otrok, kdo bo le plačeval, potem so pač tožbe. Obstaja še možnost, da bo otrok, saj je vendar velik in ima celih deset let, povedal pri komu je raje, kje bo živel, kje se bo lahko veliko učil, ker ne bo televizije, ker je pravzaprav niti ne mara (?) Če pa besede ne bodo dovolj, bodo prišli še izvedenci; gledali, poslušali, spraševali in odločili. Ni nujno, da le enkrat, saj imamo morda še boljše in prav je, da jih spregovori več in potem sodišča vseh stopenj. Otrok pa bo rastel s travmami in zaznamovan za celo življenje.
Kdo ga je uničil? Starši, ki so mu življenje dali. Kje je tu država, da naredi red? Ne gre namreč za mački in njun sir, tako kot je bilo v basni. Gre vendar za otroka. Bitje, ki odrašča, polno travm in posledic, bojev, celo izvršb.
A, pravde, doma živčne vojne, gneča na sodišču, še niso dovolj. Pri nas je še ustavno, gremo lahko tudi na evropsko sodišče. Naj odloči, naj razsodi, naj naredi piko na i. Pa naj država plačuje, tistega, ki ni razsojal hitro, čeprav marsikdo marsikdaj ni prišel na sodišče, da ne štejemo tistih številnih pritožb. In vendar bi moralo sodišče zadevo končati. Hitro in učinkovito.
No, bo pa morda evropsko, čez dobrih pet let. Tudi tam zadeve ne tečejo več hitro. Vse preveč je Evropejcev, ki bi radi svoj prav.
Močni ima pravico v pesteh, bogati v žepu.
Danski pregovor
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
