Se kljub ugrizom, ranam in brazgotinam nismo ničesar naučili? Nam je tako življenje resnično všeč ali smo se nanj preprosto navadili? Kakšno popotnico dajemo mladim?
Tolpa sestradanih volkov se je potikala po gozdu in stikala za plenom, da bi dobila kaj za pod zob. Kot bi mignil, so zasledili lisico, jo hitro raztrgali in požrli. Za vse pa je bil plen premajhen, zato so se grizli in klali med seboj, kdo od njih bo več dobil.
Ob tem pa so enega izmed svojih tovarišev, najmanjšega, ki je bil povrhu še slabič, tako hudo oklali, da je krvavel iz mnogih ran. Onemogel je ležal na tleh in milo vzdihoval.
Ko so drugi volkovi videli, da je slabič in za življenje ni več sposoben, so v svoji krvoločnosti raztrgali in požrli še njega.Slovenska ljudska basen
NAUK
Šibkejšim se žal slabo godi, saj jih močnejši pogosto ne zaščitijo. Pazite se »volkov«!
Ko pogledamo okoli sebe, se ustrašimo hitenja. Dan za dnem, ob vseh urah, ne glede na letni čas, nas svet spominja na mravljišče. Polno, prepolno ljudi in njihovih problemov. V njem ni strpnosti za sočloveka. Vladajo močnejši, prodornejši, uspešnejši, tisti, ki si upajo in zmorejo. Ko pridejo na oblast, se je težko posloviti, saj je sla prevelika, krona presvetla. Drugi napadajo, ker si ravno tako želijo oblasti, obljubljajo vse to, na čemer so »padli« vladajoči. Kritizirajo njihove poteze, so všečni, inovativni. In zgodbe se lahko ponavljajo. Vse je pravzaprav lov; na lovorike in zmago. Med potjo, ki včasih vodi po kolovozih, a raje po avtocestah, prihaja do nesreč. Ranjeni so ljudje, kajti ego nekaterih je velik, izjemen. Včasih delujejo kot krdelo volkov, ki bi grizli in uničevali. Vse in vsakogar. Kako se zaščititi, kako živeti z njimi in ob njih, se jim je sploh mogoče ogniti? Morda je najbolje ustaviti korak, jih pustiti mimo, saj se bodo tako kot v basni pogrizli med seboj. Pa bodo prišli novi in novi? Se je res potrebno najbolj bati sočloveka? Zakaj toliko uničevalne tekmovalnosti?
Nasilje vlada povsod; v naših domovih, ki kar kličejo po gospodarjih, v naših šolah, kjer se prerivajo in bojujejo za ocene, na cestah, kjer lahko prideš na cilj pet minut prej, lahko pa le v krsti, pa v trgovinah, kot bi nazadnje vsega zmanjkalo. In celo v službah, ker se ceni tiste, ki znajo zažugati, opozarjati na tuje napake in biti glavni. Pa na sceni, kjer so junaki tisti, ki žalijo, zavajajo in si preprosto vse upajo.
Kako zatreti volka v nas samih? Kako živeti človeka vredno življenje, pogledati vzhod in zahod, četudi ne tujem golf igrišču ali največji potniški ladji? Kako sploh opaziti cvet kamilice, sosedovega mešančka, da le ne bi ob tem pomislili; naš je pa z rodovnikom?
Ali sme travna bilka prebitimrtvo asfaltno prevleko,da bi prišla do svetlobe?Moč travne bilke je podobna moči reveža,ki se upre zatiranju, da bi lahko bil človek.
Moč mogočnih pa spominjana moč buldožerjev,ki se za travne bilke in podobno sploh ne zmenijo.Phil Bosmans
Volk si je nadel ovčje krzno in odšel v svet.Ker mu je bilo med ljudmi najlepše, je med njimi tudi ostal.Rudi Kerševan
Nasilje se torej vse preveč širi, dobiva neverjetne dimenzije. Po eni strani ga prepoznamo, ljudi učimo, da se mu upirajo z vsemi sredstvi, po drugi strani pa ga doživljamo v različnih oblikah, na skoraj vsakem koraku, celo od tistih, ki bi nam morali biti za zgled.
A, še vedno ne smemo obupati. Vredno je o njem govoriti, saj ga bodo le tako obsojali vsaj tisti, ki dobro vidijo. Poslednji optimisti, ljudje, ki se zavedajo, da lepa beseda lepo mesto najde. Grda pa se vrne tistemu, ki jo je izrekel, da o klofuti ne govorimo.
Torej … z nenasiljem naprej.
Kadar se bojujete, bodite odločni.Kadar ste poraženi, kljubujte.Kadar zmagate, bodite velikodušni.V miru bodite dobrotljivi.Winston Churchill
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
