Kaj pa sloga naroda? Zgodovina nas uči, da so se vrste v najtežjih trenutkih sicer strnile, a ne v celoti. Ko pa je bilo najhujše mimo, ko je zasijala svoboda vsem, ne glede na to kje in kdaj so bili, se je začel boj za zasluge, priznanja, iskanja prave resnice in pisanje zgodovine kot jo lahko vidiš, včasih celo s fotelja. Je torej sloga res možna ali gre za utopijo?
Nastopila je huda zima. Vrabček se je pred mrazom zatekel v hlev in potožil konju: »Konec me bo od mraza in lakote! Sem lahko tu pri tebi? Pa tudi za malo hrane bi te prosil.«
»Kar ostani tu, tudi hrane je dovolj za oba!« je odgovoril konj. Tako sta skupaj kar dobro preživela zimo. Prišla je pomlad, nato pa, polno muh in mušic, soparno poletje. To pa je bilo še posebno nadležno konju. Tedaj pa se je vrabček spomnil kako mu je konj pozimi pomagal; hitel je loviti in odganjati nadležni mrčes, da se je konj lahko mirno in zadovoljno pasel na travniku.
NAUK:
Spomni se tistega, ki ti je pomagal v nesreči.
Življenje se običajno začne v skupnosti, ženske in moškega, seveda pa lahko otrok raste tudi in le ob materi samohranilki ali očetu, če tudi to ni možno, ob drugih osebah. Spoznava ljubezen, uči se sožitja, seveda pa mu dnevi, tedni, meseci in leta po rojstvu, prinašajo tudi širša spoznanja; lepa, prijetna, pa tudi žalostna in boleča. Kajkmalu ugotovi, da je dom pribežališče, kraj za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, prostor za intimnosti, ... tam zunaj pa je svet v vsej svoji veličini; prostran, tuj, hladen ali celo lep in prijazen, pogosto pa mešanica vsega tega.
Običajno vsi tako hrepenimo po varnosti, zaupanju in pripadnosti; nekomu, družini, širši skupnosti, okolju, tudi tistemu, kjer ustvarjamo za preživetje, torej dobremu in prijaznemu delovnemu kolektivu.
Je preveč utopično želeti slogo v njem? Običajno res, saj smo vsi polni lepih besed, resnici na ljubo pa, le dokler ni problemov. Ko pa je potrebno nekaj narediti, zlasti za koga drugega, se izpostaviti zanj, se besede hitro razblinijo in dobri nameni zmanjšajo.
Kljub temu vsi še vedno hrepenimo po složni družini, v kateri bi se le konstruktivno prepirali, bolje rečeno: pogovarjali.
Sloga se pokaže, ko v neki skupnosti pride do neljubega dogodka in je potrebno napadenega zaščititi. Prav je sicer, da se o problemu pogovori, sprejme sklepe, a stvari ne prepusti v glodanje javnosti.
Je tudi to sloga ali le potuha in prikrivanje? Če gre za stvari in dogodke, za katere ni potrebno, da zanje izve ves svet, ker se tičejo le skupnosti v kateri so se zgodili, naj tam tudi ostanejo. Seveda pa so izjeme, ko ima javnost upravičen interes in pričakovanja, da to izve, da se ne bi, tako kot radi rečemo, stvari kar »pometle pod preprogo«.
In vendar je potrebno za slogo delati, se truditi in učiti. Še preden nastopijo primeri, ko naj bi se ljudje združili in nastopali enotno. Kajti, razsuta družina, razdeljen kolektiv, skupnost, celo narod, ki se v ničemer ne more poenotiti, nima pogojev za lepo prihodnost.
Zgodovina je sicer polna učnih ur sloge, ki je celo reševala življenja, a vedno se je našel kdo, takih je bilo celo več, ki se je odcepil od večine, ki je imel drugačno mnenje, želje, hotenja in pripadnost. Nesloga nam ni bila v ponos.
Za Slovence ugotavljamo, da smo resnično najbolj složni v kriznih trenutkih, zlasti ob naravnih nesrečah, ki nas doletijo. Tako so nas poplave prikovale k gledanju televizije in poslušanju poročil, vsi smo si želeli le eno in mnogi so darovali. Kako lahko je pravzaprav dati, če imaš, če zmoreš ... nekomu, ki je tisti hip tako nesrečen, ker ga je prizadela ujma narave. Ob takih dogodkih razmišljamo kako smo pravzaprav pred naravo, njenimi izbruhi v obliki potresov, požarov, povodenj, nemočni. Malo je možnosti, da se ji upremo, če se nas loti v vsej svoji silovitosti. Po drugi strani pa bi se ljudje takoj in za vselej lahko uprli nasilju. To je naša odločitev, hotena, ustavili bi jo lahko kadarkoli. Brez dvignjene roke, povzdignjene besede, uporabljenega orožja, ... Zakaj šele ob posledicah razmišljamo o vzrokih zanje? Zakaj nismo kdaj složnejši tudi, ko nam ne gre prav za nohte?
Učimo se na lastnih napakah, a kaj, ko nas pogosto popravni izpiti drago stanejo.
Nič ni močnejše od človeške volje, od dobrega srca, ki ljubi, razume, od pridnih rok, ki delajo in ustvarjajo, od naroda, ki se ne pusti teptati, ki je ponosen na svojo zgodovino, majhnost, a hkrati veličino.
Kaj ko bi se sloge začeli učiti že v lastnih družinah in jo širili, širili ...?!
Z zavestjo, da gre za narodovo vrednoto.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
