Ali res stres poznajo že naši otroci in se mu ne morejo izogniti niti najstarejši? Kaj narediti, kako »ustaviti konje«, kako spet zaživeti normalno življenje?
Če bi se človek zavedal,
kako malo naredi za svoje telo in za svojega duha,
in kako neusmiljeno izkorišča svoj um za stvari,
ki ga ne bodo nikoli osrečile,
bi se zgrozil od neprijetnega spoznanja.
Rudi Kerševan
Velikokrat se obnašamo do svojega telesa kot
do orodja, ki smo ga najeli. Človeško telo je
najpopolnejša živa zgradba, neponovljiva
stvaritev, v kateri se zgodi čudež, zavedanje
sebe. Zato je odnos do svojega telesa odnos
sebe do sebe. Brez tenkočutnega
prisluškovanja, kaj nam sporoča in bdenja nad
njim smo le brezbrižni služabniki živi tvorbi, v
kateri je nesmiselno, da sploh prebivamo.
Rudi Kerševan
Kdo pravzaprav v sodobnem svetu ne pozna stresa, pojava, ki smo mu čedalje pogosteje priče vsi, ki se nas dotakne, včasih v naše telo zareže neizbrisno sled? Pusti posledice, ki so vidne celo na zdravju, tako fizične kot psihične. Življenje je polno napetosti, predvidenih in nepredvidenih dogodkov, vse večjih zahtev, lastnega precenjevanja, želja po uspehu, moči, vladanju, premagovanju majhnih in velikih težav, doseganju novih in novih ciljev na naši poti.
Pravijo, da je izgorelost skupek številnih znakov, tako telesne kot duševne izčrpanosti, zajame celoten razvoj predstav o sebi, ki so zlasti negativne in prav takega odnosa do dela. Prihaja do odsotnosti čustev do vseh, ki nas obdajajo, smo otopeli, nemočni, zgubimo celo občutek zaskrbljenosti zase. Izgorelost je tako le ena od posledic negativnega stresa, ki se je prikradel v nas, ki se nas je globje dotaknil. Pri stresu je namreč vsega preveč, tudi nas življenjski stil je lahko ogrožujoč, nismo več kreativni niti uspešni in tudi ne zadovoljni, postanemo nestrpni in agresivni. Številne čustvene težave nas lahko vodijo celo v hudo depresijo, za katero je težko najti pravo zdravilo.
Obstajajo številni telesni znaki, ki bi jih lahko sicer pripisali tudi drugim težavam in vendar se kažejo v motnjah spanja, boleznih, odtujenosti, motnjah apetita. Izgorelost, ki gori tako dolgo, da onesposobi številne naše funkcije lahko pomeni tudi nesrečo, samomor, padec socialnega statusa, samoobtoževanje, cinizem in pogosto izgubo službe, če smo jo sploh imeli. Vsekakor je to proces, ki tako kot različne oblike odvisnosti, ne pride čez noč. Je dolg, a ga včasih zanemarimo. Dobivamo klice iz okolice in sami »kličemo« na pomoč. Z ničemer nismo zadovoljni, nismo več kreativni in seveda tudi ne uspešni.
So sicer strokovnjaki, ki izgorelim pomagajo. Ljudje morajo poiskati pomoč, če se želijo rešiti iz objema dela, ki pravzaprav ni več delo. Je delo brez veselja in igre, torej recept za izgorevanje.
Ko iščemo rešitve, ko si ne želimo deloholizma in izčrpanosti, se zavedajmo, da ima vsak svoj ventil, tako kot ekonom lonec. Le pravi čas ga je potrebno odpreti, da ta »ne poči«. Pravijo, da je treba znati kdaj reči tudi ne, čeprav težko. Na stvari je potrebno gledati tudi od zgoraj, s strani, opustiti popolni perfekcionizem, ker ga nikoli ne moremo doseči, poiskati suport, delo organizirati, da je med njim tudi tako, ki boža našo dušo, razveseli in osrečuje. Tu so še mobiteli, ki jih je potrebno ugasniti, zamenjati številko, če tako ne gre več dalje. Pritisniti na gumb sodobnih sredstev, tudi računalnika. Postali smo sužnji marsičesa in marsikoga. Sužnji sodobnega časa, pehanja za boljšim in lepšim jutri. A, ta morda niti ne bo prišel. Stres, deloholizem in izgorelost nam ga bodo vzeli.
Ko sama premišljujem o tem, se večkrat vprašam zakaj imam poln rokovnik, kdaj reči ne in kako uskladiti številne obveznosti z domačim življenjem, prostim časom, ... ?
Ugotavljam, da sem presegla nujo telefonske prisotnosti; med sestanki, delom, predavanji in obveznostmi, preprosto izklopim telefon, da si stvari organiziram tako, da na poti dela srečam dobre in prijazne ljudi, tiste, s katerimi sem neizmerno rada, da najdem čas za najbljižje, da se veselim drobnih in srečnih trenutkov, da vedno živim za skromen cilj. Ta je lahko ogled predstave, klepet ob kavi ali čaju, listanje revij in časopisov, z branjem, ki mu do popolnosti marsikaj manjka.
Kako sicer doseči in kam spraviti vse žalostne zgodbe in usode ljudi, ki jih dobivam v pismih, na e-mailih, ki mi jih sporočajo ustno in preko telefona? Vidim in čutim, da me obremenjuje delo, ki ga morda tisti hip nisem pričakovala, pa ga je treba narediti prej kot bi mislila in kot bi si to lahko organizirala. Zato je tako pomembna organizacija, planiranje, tu in tam prekinitev dela, ki se ga nadomestiti s počitkom, celo aktivnim.
Pomembno je tudi imeti podporo. Najbližjih, prijateljev in znancev, pa tudi ljudi, ki ti morda v drobnem pismu, na razglednici ali celo na dopisnici, sporočijo nekaj prijaznega in lepega. To so torej tisti blažilci, ki jih gledaš kot rešitelje, ko prebiraš njihovo čudovito pošto. Lahko je zelo sodobna, lahko pride nenadoma, sredi delovnega dneva, a, ob njej se sprostiš, nasmejiš in zdi se, da si spet malo napolnil baterije.
In tu je še spanje. Pomembno, nujno in edino, ki lahko popolnoma umiri tvoj ritem življenja in te prepusti sanjam, vzpostavi pa tudi ravnovesje.
Zato se je nujno zavedati, da je delo brez veselja in igre, recept za izgorevanje, pot k deloholizmu.
Lepo je pogledati sončni vzhod, počakati sončni zahod, videti drevesa, ne le gozda.
Dve knjigi bi moral vsak človek prebrati.
Knjigo Don Kihot, da bi
se zavedal, kako nesmiselno in
smešno je včasih naše življenje, in
knjigo Grbavi vitez, da bi doumel
kakšen postane človek, ki v življenju preveč hiti.
Rudi Kerševan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
