Od tu izvirajo številne težave dokazovanja na sodiščih, ki jim kar ni videti kraja, ko pa pride do sodbe, so ljudje spet razočarani. Pričakovali veliko, dobili malo. A, potrebna je razlaga.
Ko izvemo, vidimo ali slišimo za dogodek, ki nas ponavadi izjemno pretrese in epilog doživi na sodišču v obliki preiskave ali obtožbe, si ustvarimo svojo sodbo, razsodimo, le še kazen bi morali izbrati. Tisto pravo in pravično.
O tem kako doživljamo dogodke, kako jih vidimo, čutimo in zaznavamo, sem razmišljala tudi ob zgodbi v knjigi Modrosti srca. To je zgodba o Bagdadskem slonu perzijskega pesnika in mistika Rumija.
»Popotniki so iz Indije v Bagdad pripeljali slona in ga zaprli v temačen hlev. Radovedni meščani so se v želji, da bi si žival ogledali, trumoma zgrinjali proti hlevu. Ker je niso mogli videti, so se je dotikali z rokami. Eden je otipal rilec in rekel: »Ta žival je podobna izredno debeli cevi!«
Drugi, ki je otipal ušesa, je vzkliknil: »Prej bi rekel, da je taka kot velika pahljača!«
Tretji, ki je slona pobožal po nogi, je zaklical: »Ah, ne, to, čemur pravijo slon, je podobno debelemu stebru!«
Vsak je žival opisal po svoje, tako kot mu je narekoval del telesa, ki se ga je dotaknil. Toda, tudi če bi imeli svečo, se njihova mnenja ne bi skladala. Vid nas namreč prevara prav tolikokrat kot prstne blazinice ... »
Zgodba nam da misliti o marsičem, tako o doživetjih vsakdana, ko nekdo nekaj vidi na svoj način in lahko bi rekli govori resnico, drugi pa pripoveduje o tem povsem diametralno. V navadnem vsakdanu to sicer ni tako zelo pomembno, še zlasti, če vsako zgodbo ali pripoved razumemo in sprejmemo z določenimi zadržki. Kot osebno mnenje in pripoved nekoga, ki dopusti popravke, tuje mnenje, razlago in videnje zadeve.
Povsem drugače je seveda na sodišču. Utemeljenost suma za storitev nekega dejanja je nedvomno podkrepljena z dokazi. Če so ti materialne narave, torej tisti, ki imajo posebno težo v mnenjih strokovnjakov, potem si lahko na nek način oddahnemo. Revolucija sodobnega časa je nedvomno DNK analiza, katere izsledki burijo duhove, rešujejo celo najbolj temačne zgodbe kriminala, naredijo piko na i številnim sorodstvenim vezem in šokirajo marsikoga, ker za izgubljeno sled ni vedel, oziroma mislil, da je ni pustil.
Ko pa preidemo k ljudem, k pričam, ki nastopajo na strani ene ali druge stranke; obtožbe ali obrambe, pred sodiščem, ki naj razsodi in razišče materialno resnico, smo včasih obupani. Priče iz različnih razlogov »izgubljajo« spomin. Mnoge ne želijo priti na sodišče, celo prisilni privodi ne pomagajo, vsak bi najraje pozabil tisto kar je rekel, ker ne želi imeti opravka z nikomer, ker ga je strah obtožencev in se mu ne zdi vredno pričati v korist žrtve, pa še in še bi našli razlogov. Tudi tisti, ki nastopijo, s potekom časa marsikaj pozabijo, kar je povsem razumljivo, procesi pa tudi zato «padajo«.
Ali vas ni Bagdadski slon celo prepričal, kako težko je razsoditi?
Zato tudi ne moremo vedno pričakovati obsodb, čeprav oprostilna sodba ne pomeni niti tega, da dejanje morda le ni bilo storjeno. Mogoče je le zmanjkalo dokazov, morda se je zgodila usodna napaka ali je kdo nanjo pokazal, našel »luknjo«, ne le v zakonu, tudi kje drugje.
Merjenje moči med eno in drugo stranjo je tako izrazito, da nas včasih z vsem kar se z leti sojenja dogaja, še vedno šokira.
Sprašujemo se ali je sploh možno, da bo nekdo, ki je danes obsojen, nekoč, nekoč čez leta, oproščen? Tragično, za eno ali drugo stran, četudi s pridihom, ki diši po opravičilu ali odškodnini.
Končala bom z mislijo grškega filozofa Platona, ki jo je razvil v sloviti alegoriji o votlini /vodilo - država/, kjer pravi, da so ljudje z obrazom obrnjeni in za vselej priklenjeni k steni votline, tisto kar vidijo, pa je podobno senci, ki jo riše ogenj za njihovim hrbtom.
Morda nam bo vse to dalo misliti, da stvari vsak vidi na svoj način, z lastnimi izkušnjami, obremenjenostjo, predsodki, pa tudi vidom, ki mu lahko peša, ki ni najboljši, s spominom, ki se z leti izgubi, pri mnogih pa celo vrne. Težko, obremenjujoče in kritik polno je delo tistih, ki obtožujejo in razsojajo.
V pravdi lahko zmagamo le, če
se najprej sprijaznimo tudi s porazom.
dr.Šime Ivanjko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
