Vas dosmrtni zapor v predlogu novega Kazenskega zakonika bega ali se vam zdi sprejetje nuja?
Že ob rojstvu lahko govorimo o nepravičnosti: eden se rodi v begunskem taborišču, drugi v izobilju – oba otroka pa imata enaki telesci in dušici.
Milan Detela
Pravica včasih zaspi, nikoli pa ne umre.
Latinska modrost
Komur storimo krivico, mu lahko nadomestimo škodo, ne pa solza.
Poljska modrost
O tem, da so kaznovali po talionskem načelu, smo se učili; torej zob za zob, oko za oko. To, da je bolje med desetimi, devet krivih oprostiti kot nedolžnega obsoditi, smo slišali, poslušali in se strinjali. Prav tako, da ni kazni, ki bi povrnila najhujše zlo, ki bi žrtvi hudega nasilja, zlasti spolnega, vzpostavila prešnje stanje in poplačala gorje.
Zato je največja modrost izbrati primerno kazen. Prav na to sem se spomnila tudi ob prebiranju zgodbe z Bližnjega vzhoda, ki jo najdete v knjigi Modrosti srca. Gre pa takole:
Cena zaušnice
Nekega dne se je revež sprl z bogatašem, vse glasneje sta se prerekala in bogataš je meni nič tebi nič nenadoma revežu prisolil zaušnico. Slednji ni nameraval popustiti in se je po razsodbo o zadevi napotil na sodišče.
Sodnik je prisluhnil obema stranema in razsodil, da mora bogati revnemu izplačati odškodnino – skodelico riža.
Revež je pristopil k sodniku in mu prisolil krepko in zvonko zaušnico.
»Saj si nor!« je zavpil sodnik. »Kaj ti pa je?«
»Ah, nič takega,« je rekel revni. »Samo željo sem si izpolnil! Prepuščam vam skodelico riža, kar vi jo imejte.«
Zgodba nam kljub temu, da rešitve ne odobravamo in si je niti zamišljati ne smemo in ne moremo, da misliti. Kakšno kazen pričakuje storilec, če jo sploh in kakšno oškodovani? Težko je najti rešitev, ki bi ustrezala obema. Še tako dobro izpeljani postopek, ugotovljena materialna resnica, dodobra raziskana osebnost obeh, želje po pravičnosti, nas lahko vodijo v razočaranje enega ali drugega.
Vsak ima svoja pričakovanja in sodnik naj bi razsodil. Pametno, preudarno in seveda pravično. Kako le, če marsikdo odreka pravico in jo vidi kot lastno krivico? Zato in še zaradi marsičesa, ni ne konca ne kraja pravnim sredstvom, ki jih uporabljajo stranke. Do bridkega konca, do najvišje instance, ne le v domovini, tudi v tujini. Gremo naprej in naprej, pravijo nezadovoljne stranke. A, enkrat se je potrebno ustaviti in pogledati nazaj.
Obtoženi ima svoje videnje zadeve, včasih resnično, včasih tako, kot si ga je zamislil, kot so mu ga svetovali ali o njem govori toliko časa, da mu celo sam verjame. Ko slišiš eno zgodbo, te morda prepriča, ko nastopi druga, ovrže prvo in se ti zdi prepričljivejša.
Nastopajo zagovorniki milih kazni, spreobrnitev obdolžencev, pomoči njim, ki so bili celo prej žrtve kot storilci in nerazumevanja položaja žrtve. Pridejo tudi drugačni, ki vidijo le žrtev, ker se jim smili, jih prepriča, ker pogosto ni nič kriva, ker se ji to ne bi smelo zgoditi.
Koliko prahu je dvignila sprememba kazenske materialne zakonodaje. Vse se je v zadnjih tednih skoncentriralo predvsem na tiho pripravo zakona, neusklajenost med vsemi, ki naj bi kaj veljali; profesorji prava in tistimi, ki so dobili zeleno luč ministra. Spremenilo se bo ogromno. Mnogo od tega narekuje Evropa, njene direktive, marsikatero določbo je povozil čas ali pa jo prinesel novi in vendar se govori predvsem o dosmrtnem zaporu in registrih za pedofile. O stvareh, s katerimi lahko razburjaš javnost, ki se razdeli, ker se o tem lahko izjasni vsak, tudi brusilec, avtoprevoznik, mizar, ekonomist, zdravnik in seveda pravnik, ne le en, vsi v različnih profilih.
Ob dosmrtnem zaporu pomislimo, da ga bodo dobili mnogi, tako kot so si pravnomočno prislužili tridesetletne kazni, po njihovem izreku nekateri v ponovljenih postopkih pa celo oprostilne sodbe. Pred seboj vidimo nekaj oseb, ki so zaznamovale majhen slovenski prostor; dva od njih sta za zapahi že naredila samomor.
Slišimo zgodbe, ki prihajajo od drugod, slutimo množične morilce, pa še kaj. Dodamo posiljevalce in spolne iztirjence, medtem pa pozabljamo, da za ta kazniva dejanja nikoli, no, vsaj po tej zakonodaji, tudi, če bo sprejeta, te kazni ne bo. Torej, ostajajo le tisti morilci, ki bi izvršili več umorov in bi za vsakega lahko izrekli najvišjo, to je tridesetletno kazen. Vemo, kdaj jo je to možno izreči. Genocida in vojnih hudodelstev, upam, le ne bomo dočakali.
Srečni, da je izkoreninjena smrtna kazen, da jo desetletja in desetletja ni nihče izrekel in izvršil, ker sploh ni mogoča, si sicer želimo manj kriminala in več prevzgoje strorilcev, a vsekakor pravočasno. Kajti, ko imajo na vesti več žrtev, ko je prevzgoja le črka na papirju, si uspehe težko zamišljamo. Kljub sposobnosti terapevtov, kljub motivaciji obsojencev in željam javnosti.
Kaj pa »registri?« Tudi o tem se je na veliko govorilo in pisalo in narod si je zamišljal sezname, ki bodo viseli in bodo marsikomu dostopni. Nič od tega. Še kako prav je tako. Si zamišljate, da bi na internetu brali o svojem daljnem stricu, s katerim ste nič krivi v sorodu, o dedku, hudobni babici, pedofilu iz sosednje ulice? Tudi, če bi storil mnogo manj kot smo navajeni in bi se vrnil domov, bi bilo zanj bolje, da ostane za zidovi zaporov. Kajti, kje naj bi se naselil, kako spremenil svoj obraz in podobo, če bi vsi za njim kazali s prstom ...? Ni je prevzgoje, ki bi še imela smisel.
Zato, roko na srce, zakonodaja tega ne predvideva.
Vsem, ki so bili in bodo obsojeni za ta kazniva dejanja in bodo kazen prestali, bo nudena rehabilitacija in izbris sodb. Le za tiste storilce kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok, torej najranljivejših skupin, bo obstajala, če bo zakon seveda sprejet, ena sama izjema, da se bodo lahko uporabili podatki iz evidence, če bodo želeli imeti otroke v vzgoji, varstvu in oskrbi. Tu jim ni mesta in zakon bo deloval celo preventivno, saj se ne bodo niti prijavili, obsodba bo ostala le njihova skrivnost.
Sicer pa bo do sprejema zakonodaje prelitega še kar nekaj črnila in izrečenih kar nekaj kritik. Nenazadnje je tako tudi prav, saj gre za obširne spremembe, za katere ima pravna stroka tako različne razlage, pripombe in utemeljitve.
Počakajmo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
