Ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje
nikoli ne združujejo ljudi
tako močno kot skupno sovraštvo.
Anton Pavlovič Čehov
Kot sproži plaz kamenja en sam spodmaknjen kamen,
tako lahko povzroči sovraštvo ena sama beseda.
Milan Detela
Občutek pripadnosti svojemu narodu je občutek človeka, ki sedi na bregu,
srečen od spoznanja, da lahko zre v reko, iz katere je izplaval.
Rudi Kerševan
Ni naroda brez zgodovine.
Skoznjo si ljudstvo označuje poti
z dogodki, ki so tako mogočni,
da se s časom spremenijo v simbole,
zgoščeno obliko prepoznavnosti,
kar v bistvu narod je.
Rudi Kerševan
Ljudstvo črpa svojo moč iz občutka pripadnosti čredi, količini, narod iz
zavedanja, da je, ne le zaradi drugačnosti
in posebnosti, predvsem zaradi svoje
kulture, kar je duhovna prepoznavnost,
narod je spoznanje, ki nenehno poraja
moč v zavedanje.
Rudi Kerševan
Življenje je različno dolga zgodba, živele so ga številne generacije in ne začne se z vsako znova, res pa je, da marsikdo pozablja zasluge predhodnih, skuša rušiti in ne graditi.
Zakaj bi bili Slovenci pri tem drugačni?
Državo lahko primerjamo z veliko družino. Je živ organizem, nenehno v spreminjanju, dozorevanju, izgorevanju, vzponih, padcih, krizah in rešitvah. Lahko je majhna, srednja, velika, mlada ali stara, spoštuje zgodovinski spomin ali želi začeti znova.
Kaj razdvaja naše ljudi?
Nedvomno rane preteklosti, katerih brazgotine so silno različne. Površinske ali globoke, lastne ali tuje. Pravijo, da je celo brez prave prihodnosti tisti, ki se nenehno vrača v preteklost, ki jo obuja, raziskuje, tava in bega ter ne zmore narediti pike na i in misliti na prihodnost.
Koliko črnila je bilo prelitega, koliko besed izgovorjenih, vse na račun zgodovine, ki jo ponujajo učbeniki, pa tudi ljudje, ki so ali še živijo. Njihovi spomini, zgodbe, včasih tako diametralne. Prav je, da bi nas narodova preteklost poenotila, saj nas je nenazadnje v mrzlem decembru leta 1990 pripeljala v skoraj 90 % referendum o samostojnosti. Dosegli smo jo formalnopravno, se vpisali na seznam samostojnih držav z vsemi simboli, kot taki vstopili v družbo enakih in enakopravnih, v združeno Evropo.
In vendar se delimo na leve in desne, vaše in naše, vladajoče in čakajoče v opoziciji. Ko bi le zmogli strpnost dialoga, moč argumentov in ne argument moči. Ni torej potrebno, da bi nas razdvajali drugi, saj se ločujemo sami. Kdo je imel zasluge za mir in državo, kateri so prazniki politične preteklosti in sedajnosti. Nujna je torej le konstruktivna in ne destruktivna kritika, saj slednja vnaša ne le sivino, pač pa negativnost v ljudi širom domovine, posledično pa zelo ozko gledanje na lastno dvorišče.
Razdvojeni smo tudi zaradi nestrpnosti vseh vrst; zatakne se prav pri vsakem zakonu, ki ga sprejemamo, včasih celo s figo v žepu. Prav je, da se razpravlja, da se odkrito in pošteno na mizo položi karte, prikaže svoje videnje in dopušča tuje. In vendar nas to ne sme tako močno razdvajati, da na koncu nihče več ne bi nikomur verjel, v vse dvomil. Ko še s tako dobrimi nameni prispevamo, gradimo, ustvarjamo, si želimo boljšega življenja naših otrok in bolnikov, nas dan za dnem pretresajo afere, na katere imajo ljudje tudi različne poglede in včasih ostanejo neraziskane, ker pridejo nove, še odmevnejše. Tudi proslave, ti lepi častitljivi in spoštljivi dogodki do mejnikov preteklosti, bi nas morale združevati, a nas pogosto tako ločijo, da so ene namenjene enim, druge drugim.
Kje so torej človekove pravice kot najosnovnejše vrednote, pojem za sožitje in spoštovanje?
Kaj nas torej združuje? Ali je to sploh zvestoba Sloveniji in slovenstvu, naša kultura, jezik, šport, glasba, ljudje, ki so se zanjo borili in v preteklosti ustvarjali, da imamo stotine, tisoče in desettisoče imen, ki so se zapisala v različne almanahe zgodovine, z zaslugami, četudi drobnimi in majhnimi, vsak na svojem področju? Je prav, da nas pogosto združijo le najhujši dogodki, kot so nesreče, katastrofe, bolezni in boj za preživetje, pa tudi skrb za prihodnost, glede miru, varnosti, ekologije, novih bolezni?
Celo konkurenca, tista zdrava, pozitivna ambicija, nas včasih tako močno razdvaja. Zakaj slovenska »pamet odhaja« v tujino, zakaj so doma preveč konkurenčni, premalo zaželeni? Ali sploh lahko pričakujemo, da bi nas združila politika, ki pogosto v svojih programih propagira najlepše, tudi enotnost in želje po boljšem življenju, ko pa vendar velikokrat vodi v lastno razklanost?
Pravijo, da smo pravdarski narod, ki da poslednji cent ali skoraj življenje za procese in želi biti gospodar na svojem dvorišču. Dokazati, da ima nenazadnje prav, pa četudi pridobljeno podari v dobrodelne namene. Koliko izgubljenih ur, živcev, denarja, sožitja in miru, za medsosedske spore, žalitve, obrekovanja, ... koliko tožb na naših, že tako preobremenjenih sodiščih, vlog, pobud, pri različnih inštitucijah, ki ščitijo vladavino prava. In kot da to ni dovolj, še spor zaradi prave, državne meje. Kje in kako najti rešitev, če vsak stoji na svojem bregu, če vsak vidi svoj prav?
Pride še boj za delavske pravice, za plače in celo preživetje nekaterih.
Pogosto nas stvari, ki nas združujejo, tudi razdvajajo in obratno. Veselimo se ob igranju himne na športnih igriščih vsega sveta, kar se sicer zgodi redko, a tu in tam se. Pričakamo narodne junakinje in junake, jih dvigamo v oblake in v trenutku prevzamemo njihov šport kot svojega, opevanega, oboževanega. A, le do njihovega prvega neuspeha. Potem so slabi, najslabši, nevredni, da gredo v tujino, mi pa jezni, obupani, brez prave motivacije, da bi še pritisnili na gumb radia in televizije, vse je »brez veze«, nimamo se več s čim in kom poistovetiti, mu ploskati, se radostiti. Dokler k sreči na nebu ne zasveti nova »zvezda«.
Tudi to smo torej mi, državljani in državljanke majhne in samostojne Podalpske deželice, za katero mnogi pravijo, da je eden najlepših krajev na svetu. Da se ga ni potrebno sramovati, da nam je lahko v ponos, da ima marsikaj, česar nimajo veliki.
Ni recepta, ki bi nam pomagal, ni čudežne paličice, ki bi se zavrtela.
Je pa vseeno misel, ki vodi k strpnosti, priznavanju sočloveka, spoštovanju in ljubezni, tisti, brez hinavščine in ne tako močni, da bi se prelila v sovraštvo.
Ker so mi ukradli sanje, sem odšel do
obzorja, do kraja, kjer sonce zahaja. Spet
sem srečen in sanjav. Videl sem kje sonce spi.
Rudi Kerševan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
