Kdor mora dvema gospodarjema
služiti, mora enemu lagati.
Italijanski
Kadar se gospodar opoteče,
sluga pade.
Ruski
Zaradi kosti se poštenjak
ne bo spremenil v psa.
Danski
Čast in korist
ne prebivata pod isto streho.
Španski
Začela bom z eno izmed petdesetih najlepših basni z vsega sveta, ki jih je zbrala in priredila Marjeta Zorec.
»V stari bajti je živel čevljar. Imel je čisto belega mačka, s katerim sta se dobro razumela; čevljar je cele dneve čevljaril, maček pa je dremal ob njegovih nogah in si nabiral moči za nočni lov.
Maček je bil strah in trepet za miške in podgane, saj jih je vsepovsod zalezoval.
Nekega dne je stikal po loncih za kakšnim priboljškom. Bil je neroden in padel je v veliko posodo, kjer je bilo shranjeno čevljarsko črnilo, s katerim je čevljar črnil in mazal obutev.
Ko so miši videle mačka, vsega črnega, so pomislile: »V črno suknjo se je preoblekel. To je znak, da mu je žal. Ker nas preganja. To je pokora, postil se bo, ne bo več jedel mišk! Končno bomo imele mir pred njim!«
Tako so miši modrovale in breskrbno poplesavale okoli.
Maček pa je spremenil le svojo suknjo, ne pa svojih namenov«.
Z »zgodovinskim« spominom se tudi današnje zgodbe o ljudeh, ki so vedno radi »in« in na oblasti, ne zdijo več tako tuje. Vsi namreč poznamo ljudi, ki so vedno takorekoč v koraku z »modo«, a ne tisto oblačilno in obutveno, pač pa ono, ki je po »barvi« aktualna. Razmišljam ali je to lahko ali težko storiti ... le zakaj vedno eni in isti?
Leta, kaj leta, desetletja, smo poznali en režim, eno obliko vladavine ter politike, ki so se pomikali po lestvici navzgor, kolobarili, se menjavili in napredovali, le redko nazadovali. Koliko enoličnih političnih fraz v govorih, nastopih, na sestankih.
Bili smo še otroci, pa nato mladina, a politični besednjak sedemdesetih in osemdesetih je bil navzven silno učen, težko ponovljiv in celo razumljiv. Ne vem zakaj se teh misli ni dalo razložiti preprosteje?
Sicer pa sem tedaj slišala veliko dobrih idej o tovarištvu, poštenju, dobroti, pomoči, solidarnosti, enotnosti, bratstvu in jokala od sreče, ko smo ob košarkarski zmagi Jugoslavije vpili: »Luna vaša, zlato naše!« In nato nemo, z žalostjo in strahom v očeh, gledali pogreb predsednika Tita. Imeli smo ga za boga, za človeka, ki je ustvaril Jugoslavijo, obdržal enotnost narodov, se sprehodil v svet neuvrščenih, nas kot »oče naroda« spremljal in vodil. Drugega praktično nismo poznali.
Pa so prišle spremembe, razpad države, samostojnost in nato večstrankarski sistem.
Mnogi so pokazali politične apetite in se zagrizli v boj za stolčke. Mimo večine nas v pravosodju, se je politika peljala s hitrim vlakom, ki ni imel postanka. Malo smo se ozirali, spogledovali s potniki na njem, se čudili čedalje daljši kompoziciji, ki je vozila skozi zelene, rumene in kdaj celo skozi rdeče luči. Trki, nesreče, razpadi, pa nova lokomotiva in vagončki. Vsaka je obetala boljšo pot v obljubljeno deželo, manj nesreč, zeleni val in sonce ter morje na koncu predorov in nekje na postaji. Bremena so bila različna, nekateri so nase vlekli celo strele, za druge se je končalo pri grmenju, kakšni plohi in brez dežja, bili pa so tudi taki, ki jih je zalila nevihta. A, začeli smo spoznavati nekatere, ki so ob trku kompozicije takoj prestopili na drug vlak in se zopet vozili.
Premišljujem o mačku v črnilu, ki je bil nenadoma drugačen in skoraj prevaral miši.
Ali se ne dogaja podobno tudi ljudem? Vidiš, čutiš in slišiš jih kako se nenadoma spreobrnejo, spremenijo, začnejo hvaliti tiste, ki so jih še do nedavnega grajali, kajti slutijo, da prihaja njihov čas. To seveda ne velja le za politiko, pač pa za vse kar diši po vodenju, nadrejenosti in podrejenosti.
V politiki, med izbranci, tistimi dvaindevetdesetimi vidiš nekatere, ki so dnevno na ekranu, s pritiskom na gumb v poslanski klopi posegajo v vse tisti hip aktualne teme in se nato soočajo z nasprotniki ter krojijo podobo stranke, iz katere prihajajo. Vidiš jih v Odmevih, v Trenjih, v krajših in daljših poročilih in približno veš kako bodo nastopali. Zdi sem mi prav, če ne presežejejo samega sebe, če govor in telesna govorica sovpadata in se ne »kregata«. Ne glede kdo so in od kod prihajajo, spoštujejš, če to kar govorijo, zveni prepričljivo, verodostojno. Seveda so tudi taki, za katere skoraj ne veš, da so tam, ne poznaš celo njihovega stališča in skoraj ne stranke od koder prihajajo. K sreči so redki.
Ko v zadnjem času, če le utegnem, gledam četrtkova Trenja, občudujem Slakovo sposobnost, teden za tednom zbrati toliko ljudi, iz različnih resorjev, nato voditi skoraj dve uri dolgo oddajo na eno izmed aktualnih tem, ki jih mi komaj zaznamo, poznamo, o njej debatiramo, pa že pride nova... včasih kar med tednom, nenadoma, »iz neba«. Vsi mediji in nastopi v njih nam bodo nedvomno dali moč prepoznavati ljudi, ki jih sicer ne bi videli in slišali, njihovo govorico, prepričljivost, resnicoljubnost, pa tudi politiko, ki ji pripadajo. In še namig. Morda bi bilo silno zanimivo videti še Trenja 2, torej iste ljudi v novi oddaji ob letu osorej. Ugotoviti kaj se je spremenilo, kaj naredilo. Tako bi nedvomno oddaja izpolnila širše poslanstvo, rešitev »trenj«, ljudi pa že ob prvem obisku in izjavah obvezala k reševanju problemov.
Zato bo leto, v katerega smo vstopili, tudi zaradi njih, politikov po duši in srcu in onih, ki to šele bodo, pestro in zanimivo. Želim si, da tudi modro in dobro za ljudi.
Ni je živali na svetu, ki bi se je človek moral bolj bati od človeka.
Montaigne
Niso časi slabi, slab je človek.
Johan Beaumont
Življenje je kot basen: ni važno kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
Seneka
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
