Bili so prazniki. Pravijo, da najlepši v letu. Ves mesec so mesto krasile tisočere luči, bele in modre, pa utripajoče tudi. Gori na grajskem pobočju so se svetile do neba, utripala so drevesa, tu in tam se jih je dotaknil beli sneg. Prišel je potiho, kot bi pokril mesto in vas, a tudi odšel. Pustil spomin na vrhovih planin.
Izložbe so ponujale darila, vabile z napisi in cenami s popusti; mlado in staro se je veselilo. Stojnice v enotni preobleki, tam doli ob edini mestni reki, so se šibile od dobrot; medenjaki in sladkarije na sto in en način, volna v šalih in kapah, usnje, pa svila in brokat, lučke, svečke, okraski za smrečice, zrcalca, fotke in dodatki za dom in družino, pa CD in steklo, ... a to še ni vse, medica, pa čaj in kuhano vino, hrenovke, pečenice in kruh, na sto in en način ... za oko, uho, grlo in lačni želodček. Prihajali so še vsi trije dobri možje; Miklavžek, Božiček in Dedek Mraz. Vsak v svoji opravi, s spremstvom in darili. Nekateri so jih razdelili kar tam, druge so počakala doma. Ljudje pa; vseh vrst. Mladi in stari, debeli in suhi, veliki in majhni, lačni in siti, bogati in revni, od tod in drugod.
Pa glasba; domača in tuja, na odru, pod njim in za njim. Znana in slavna imena, pa ulični godci s klobukom in malho.
Tam zadaj ... nedaleč stran od veselja in blišča, trušča in vrišča, pa ONA. Le ona, ženska brez imena in doma. Le kdo je, od kod?
Ko sem jo videla prvič in bežno, nisem vedela ali vidim sploh prav. Bila je že tema in hiteli smo v mesto. A, spremljala me je ves večer. Ni mi dala miru, zato sem sklenila; kupim ji toplo pijačo in jo poiščem. Bila je spet tam; v mrazu, ob vhodu v hišo na Nazorjevi. Odeta v odejo, videl si le pramen las. Rekla je: »O, hvala.«
Le zakaj, sem se spraševala? Kje so službe, ki bi jo morale odpeljati v zavetišče za brezdomce? Ali morda tja noče iti? Ko sem o tem pripovedovala še drugim, so zanjo že vedeli, da spi v mestu, tam zunaj na mrazu; gospa brez imena, neznanka v temi.
Ob njej sem se spet in spet spominjala Andersenove deklice z vžigalicami. Zmrznila je na tiho silvestrsko noč.
Pisala sem na center za socialno delo. Premišljujem; zakaj je tam, ali ima sploh koga, koliko časa še bo ...?
Najbrž ni edina. Tudi zato moramo poiskati vse, ki živijo tako in jim omogočiti, da živijo, ne le živijo, tudi preživijo.
Premalo je dati cent ali evro, oblačila ali hrano, treba je več.
Slovenci smo solidarni, radi pomagamo, rešujemo ljudi in premoženje. A, taka pomoč je lahko le obliž na veliki rani. Potrebno je govoriti in pomagati dokler je še čas. Dokler so ljudje zmožni dela za lastno preživetje, zdravi, s sobico ali domom, ki ga lahko vzdržujejo in plačujejo. Dokler lahko poskrbijo še sami zase.
Rekli bi in boste, da jih je povsod veliko, da zmrzujejo v vseh velikih mestih, da spijo na klopcah, poleti in pozimi, da država ne more videti in slišati prav vseh. Revščina je nekaj, kar poleg bolezni zaznamuje ljudi, obiskuje jo smrt, prinaša »odrešitev«. In vendar, moramo reagirati, jim pokazati upanje, jih »dvigniti« preden ležejo v temo in mirno čakajo na zadnji korak.
Zaradi NJE in tistih, ki ta hip nimajo doma, ker so izgubili sleherno upanje, so žalostni in depresivni, zaradi smrti in preživetja, zaradi teh in tistih, ki bi to utegnili postati, je potrebno spoštovati socialno državo in verjeti v njeno pomoč. V pomoč služb, ki jim je dano, da vidijo, slišijo in pomagajo.
Iz knjige Modrosti srca, še zgodba o bogatih in revnih.
V deželi je vladala revščina.
Vendar niso vsi umirali od lakote.
Bogati so že prej poskrbeli, da so
bile njihove kašče polne žita, olja
in posušene zelenjave.
Kadidža je rekla svojemu možu
Nasredinu:
»Življenje v vasi je postalo
nevzdržno; polovica ljudi je
izjemno bogata, druga polovica pa
nima ničesar za pod zob. Tebe vsi
spoštujejo, zato ti bo gotovo
uspelo prepričati prve, naj razdelijo
svoje bogastvo, da bodo vsi srečni.«
»Povsem prav imaš, žena. Takoj
se odpravim.«
Nasredin je odšel od doma in se
vrnil šele zvečer, povsem izčrpan.
»Torej, ti je uspelo?« je nestrpno
vprašala Kadidža.
»Napol.«
»Kako, napol?«
»Uspelo mi je prepričati revne.«
Še vedno premišljujem o tem, o čemer se že pisala v eni od svojih kolumen. O tem, da bi vsaka zaposlena Slovenka, Slovenec daroval/a/ oz. dal/a/ en sam evro na en sam dan v letu. Dobili bi en milijon evrov ali celo več. Kaj vse bi naredili? Komu vse bi pomagali...!
Seveda pa bi morali ob tem ne le »dajati ribe«, pač pa ljudi tudi učiti »loviti ribe.« Torej, je prav na tem področju najpomembnejša preventiva, kajti kurativa pride pogosto prepozno.
Še vedno verjamem in upam, da bodo naše službe uzrle ljudi na cestah in jim nudile topli dom ter jih naučile živeti in preživeti; z lastnimi rokami in lastnim delom.
Noben človek ni OTOK, povsem sam zase; vsak človek je kos CELINE, del kopne zemlje; če MORJE odplavi grudo prsti, je EVROPE manj, prav tako, kakor da je bil RTIČ, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v ČLOVEŠTVO. In zato nikdar ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni; zvoni tebi.
John Donne
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
