Iz sedanjosti ne moremo bežati v preteklost,
marveč zmeraj samo v bodočnost.
George Orwell
Če začnemo prepir med preteklostjo in sedanjostjo, bomo uvideli,
da smo izgubili bodočnost.
Churchill
Včasih nam je življenje kot breme, ki ga
prenašamo s kraja na kraj. A tudi vem, da je
vsako življenje svojstven plamen, s svojo
edinstveno svetlobo, ki se ne bo nikoli več
ponovila. Nikoli. Zato mi bo zadnji košček
žerjavice pod pepelom mojega življenja
dragocen, kot mi je dragocen plamen,
ki ga sedaj živim.
Rudi Kerševan
Včasih so rekli: povprašaj starejše, pa ti bodo povedali marsikaj zanimivega. Sivi dedki in babice so se spominjali strašnih vojn, kug, lakote in različnih grozodejstev, tudi potresov in poplav, ki so prizadejale človeštvo, pomorile na tisoče ljudi, a življenje je teklo dalje.
Ni polnoči slehernega 31.decembra, ko ne bi premišljevali o preteklosti in sanjali o prihodnosti, ki je neznanka.
Vsi, ki imamo ali bomo imeli polovico stoletja star rojstni list, se spominjamo marsičesa. Za pokušino, za obuditev spomina mlajšim, je tu nekaj nadvse zanimivih spominov.
NAŠE OTROŠTVO IN MLADOST
Živeli smo v miru, z živimi spomini svojih staršev in starih staršev na vojno, ki je terjala davek; v domovini, ki se je gradila, med neuvrščenimi.
Z majhnimi papirnatimi zastavicami, v dokolenkah in lakastih čeveljčkih smo mahali predsedniku, ki se je v odprtem vozilu, z gospo, ki so ji rekli Jovanka, počasi vozil skozi mesto. Prisegli smo čisto pionirsko, odličnjaki postali predsedniki pionirskega odreda, nosili štafetno palico, čakali na Dan mladosti, na katerega predvečer je v Beogradu potekal veličasten ceremonial, na črno-belem televizorju videli stopiti prvega človeka na Luno, ob največjih praznikih od strica ali tete iz tujine dobili veliko Milka čokolado, slišali, da so starejši gradili mostove prijateljstva, avtoceste, tam daleč, daleč nekje. Fantje so služili vojaški rok na daljnih tromejah, v Sanremu so na festivalu prepevali Rita Pavone, Claudio Villa, Domenico Modugno, pri nas pa Beti Jurkovič, Marjana Držaj, Rafko Irgolič, Majda Sepe in drugi.
PRIŠLA SO MLADA – SREDNJA LETA
Kupili smo si prve avtomobile; fičke, pezetke in katrce, vozilo pa se je še kaj drugega. A, spominjam se dolgih vrst pred Slovenijaavtom, kamor so ljudje s termovkami prihajali že zvečer, da so zjutraj avto vplačali. Ponj so odšli čez nekaj mesecev v daljno Srbijo. Tja z vlakom, nazaj v avtomobilu, pogosto SMB barve. Oz. tiste, ki je pač bila na voljo.
Po nakupe smo odhajali v tujino; v sosednjo Italijo ali Avstrijo. Kava, riž, špageti, pralni prašek, kavbojke, otroški vozički, viskoza in umetna vlakna, poročne obleke, konfeti, kozmetika in parfumi, čevlji, športna oblačila in še kaj. Dolge, dolge vrste pred mejo, omejitev vnosa in iznosa, tako valute kot blaga. Boni za gorivo, lihi in sodi dnevi za vožnjo z avtomobilom, pomanjkanje higienskih vložkov, banan in še česa.
Potem so prišli zapisi v potne liste z omejitvami iznosa mark, pa nakupi slednjih na črnem trgu, silna preplačila, dvigi valut iz dneva v dan, plačila na obroke, vsemogoči krediti, zlasti stanovanjski, ki so se z leti izničili na vrednost, ki je bila nižja od položnice in provizije. Hodili smo na naše morje, tam daleč, celo na Lastovo, Vis, Mljet, Hvar, ... kupovali dinarje in plačevali s čeki, preden so ti prišli do naše banke, so na računih rastle obresti.
Osamosvojitev je bila bogokletni stavek, Cankarjev dom pa je spominjal tudi na posebno zborovanje.
Prišlo je leto 1990, mrzli december, skoraj 90 % referendum in nato šestmesečne priprave na slavnostni junij; samostojnost. A, sledila je vojna. Če bi poznali hrvaško in bosansko različico, bi umrli od groze. Tako pa smo jo preživeli. Kratko, a vseeno hudo. Upam, da je edina v življenju.
Naša država. Samostojna Slovenija. Opazovali smo vojne v južnih republikah in doživljali grozo ljudi, ki so od tam bežali, val beguncev, nelegalne prevoze prebežnikov, ki bi iz daljnih dežel vzhoda in juga radi odšli v svetlo bodočnost Evrope in Amerike, zanje rajskega sveta. Pa izkoriščanje njihove naivnosti in želje po boljšem življenju.
Začeli smo se učiti politike, žal tudi strankarskih bojev, nadvlad, prevlad, doživeli številne krize in afere. Silna inflacija se je umirila, a sedaj spet dvignila. Številne avtoceste so nas zbližale na nekaj ur razdalje. Potujemo po vsem svetu, počitnice preživljamo doma in v tujini, hiše in stanovanja kupujemo na hipotekarne kredite, ki občasno rastejo in niso več tako vabljivi, a vseeno so. Stanovanjski metri so med najdražjimi v Evropi. Dobiš vsak avto, ki si ga želiš, včasih ga lahko odpelješ kar iz salona, ob njem za darilo avtoradio, CD predvajalnik GPS, ki te vodi kamorkoli in sporoča ali zaviješ levo ali desno in kdaj boš na cilju, ...
Vsepovsod velikanski LCD TV, plazme, MP3, ki shrani na sotine melodij in številni mobiteli ter računalniki kot čudo svetovne tehnike.
Dobili smo euro, stopili v združeno Evropo, odprli številne meje, se s Šengenom zaprli proti jugu in postali 1.1. letos celo predsedujoči.
Veleblagovnice svetovnih znamk rastejo kot gobe po dežju, dobiš vse kar hočeš, kar želiš, kar vidiš na reklamah vsaj petdesetih programov, a le, če imaš denar.
Postali smo turistična atrakcija, na Silvestrovo nas je v Evropo pospremil ognjemet in Brdo z veličastno podobo čaka evropske in svetovne voditelje.
Prišli smo torej do točke, ko se je preteklost prelila v sedanjost in sanjamo v prihodnost.
Nihče ne ve kakšna bo, saj grozijo ekološke katastrofe, sodobni krvi davek cest je vse večji. Pretijo bolezni, ki jim skoraj ni rešitve, postajamo hladni, odtujeni, preračunljivi in pogosto je človek človeku volk.
Kaj reči, kaj želeti, kako rešiti človeštvo, sedaj, ko imamo vse, ko smo dosegli marsikaj in bi si želeli še več in več in več? Pogosto spoznamo, da se prav tisto več in največ konča ob eni sami besedi: bolezen in rešitvi: zdravju.
Zato si zaželimo zdravja; fizičnega in psihičnega, kajti oboje nam mora služiti, da bomo lahko srečni uživali naše in tuje sadove dela pridnih rok, razuma in učenja, tudi iz napak preteklosti.
Srečno, Slovenija, na čelu Evrope v prvi polovici 2008!
Zavedanje majhnosti, je osnovno spoznanje velikih ljudi.
Rudi Kerševan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
