Pred kratkim sem v Pravni praksi objavil prispevek, z naslovom Obsojeni Božiček. V njem polemično grajam Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15366/2011 v zadevi Furlan v. Janković, kjer je bil prvi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve drugega po 2. in 1. odstavku 158. člena KZ-1. Inkriminirane besede so bile »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.«
Sodbi sem očital (1.) logično nevzdržnost pravne kvalifikacije in kršitev 22. ter 29. člena ustave; (2.) odsotnost dokazov za naklep ali celo zaničevalni namen ter (3.) kršitev 39. člena ustave. Nanjo pa sem se odzval, ker sem prepričan, da taka sodba namesto normalne države, utrjuje, kot je opozarjalo že slovensko Ustavno sodišče v zadevi U-I-226/95, »strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav, [ki bo] ohromil javno razpravo, tako da ta ne [bo več] opravlja funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala.«
Zavedam se, da kritične analize sodb v kontinentalnih sistemih, kot je naš, niso najbolj priljubljene, vztrajam pa, da so potrebne, ker le tako lahko izboljšujemo našo pravno teorijo in prakso. Zato je zaželeno, da kritična akademska analiza sproži val razprave, seveda, tudi z drugačnimi pogledi. To pa je v Sloveniji zaradi sterilnega samoomejavanja, morda pa tudi zaradi strahu, redek pojav.
A tokrat je bilo drugače. Obsojeni Božiček je vendarle naletel na odziv, prav tako v Pravni praksi, izpod peresa Leona Recka, z naslovom Bedaki, fašisti in obsojeni Božiček. Avtorjeva kritika se osredotoča na moje stališče, da iz sodne prakse ESČP izhaja (Lingens v. Avstrija, št. 9815/82), da se politiki neizogibno in zavestno prepustijo strogemu nadzoru medijev in širše javnosti, zato so dolžni izkazati višjo stopnjo tolerance do kritike svojih besed in dejanj. Osebnostne pravice politika, ki so prav tako varovane, se morajo zato v večji meri umakniti svobodi izražanja. Do tu vse lepo in prav. Nato pa sem sklenil:
Iz prakse ESČP tako sledi, da morajo politiki prenesti tudi oznake kot so fašist (Bodrožić proti Srbiji št. 3550/05), idiot (Oberschlick proti Avstriji št. 20834/92) prikriti nacist (Scharsach in News Verlagsgesellschaft proti Avstriji, št. 00039394/98). Torej oznake, pri katerih gre za izrazito negativne in splošne vrednostne sodbe, ki se nanašajo na osebo, ne pa na ravnanje nekega posameznika (podčrtal sam). Kolega Recek vztraja, da zadnji stavek ni podprt s sodno prakso ESČP, prav tako pa sem pod njo nenatančno navajal še špansko zadevo Otegi Mondragon v. Španija, št. 2034/07.
Seveda ima prav. V španski zadevi zares ni uporabljen izraz bedak, je pa defamatorna na drug način, zato ni povsem irelevantna za našo razpravo. Sodna praksa ESČP res vztraja, da morajo biti izrečene defamatorne osebne oznake vezane in utemeljene v določenem kontekstu, ki odkazuje na določeno ravnanje osebe, ki dopušča tako negativno etiketiranje osebnosti. Meja med napadom na osebnost in grajanjem ravnanja osebe pa je odvisna od, kot poudarja Recek, »pretanjene presoje konteksta, v katerem je bila oznaka uporabljena.« S tega vidika je moja formulacija, kot sem jo oblikoval, res pretrda, če želite tudi napačna. A v ničemer ne omaja moje kritike zadevnega sklepa Višjega Sodišča, niti pod točko 3, kaj šele 1 in 2.
Indikativno pa je nekaj drugega. Dejstvo, da kolega Recek kritično ost obrača proti mojemu članku, pri čemer pa, namerno ali nenamerno, spregleda, da Višje sodišče samo ni zadostilo ničemur, kar mi očita. Ne samo, da izjave obsojenega Božička ni pretanjeno tehtalo v širšem ali ožjem kontekstu, Višje sodišče se sploh ni dotaknilo sodne prakse ESČP, ki mu to nalaga in ki jo kolega Recek tako natančno in zato hvalevredno analizira.
Moje vztrajanje je eno samo: ko bi Višje Sodišče sledilo sodni praksi ESČP in slovenskega Ustavnega sodišča, ne bi nikdar izdalo obsodilne sodbe. Dejstvo, da je to storilo, bi v pravni stroki, ki tvori javni diskurz, moralo povzročati razloge za skrb. Kritična ost, kot odraz prevladujočega mindseta, je zato tokrat zgrešila pravega naslovnika. In to počnemo kar naprej, medtem pa se polje svobode izražanja vse bolj krči, saj po novem državni organi vlagajo že ovadbe proti nastopajočim na javnih tribunah zaradi, reci in piši, žaljive obdolžitve proti državnemu organu.
Še bolj plastično. Če ne bi avtor te kolumne kritično analiziral sklepa Višjega sodišča, bi ta odšel neobravnavan v pravni stroki in bi bil kot tak, v skladu z maksimo qui tacet consentire videtur, tudi implicitno odobren. V takem primeru tudi kolega Recek ne bi napisal kritičnega članka v Pravno prakso (očitno ga ni), saj objekt njegove kritike: kritični članek, namesto vse kritike vredna sodba, ne bi obstajal. In vse bi bilo, najbrž, lepo in prav.
Tako ne gre. Kakor tudi ni upravičena, med vrsticami nadvse previdno izražena kritika, da je avtor te kolumne v svojem članku celo izpostavil poimensko navedeni senat, ki je sporno sodbo izdal. Kaj pa je s tem narobe? Če se pod svoje delo podpiševa oba diskusijska družabnika iz Pravne prakse, ne vem, zakaj ljudstvo, v imenu katerega se sodi, ne bi smelo poznati imen pa tudi obrazov sodnikov, ki izdajo dotično sodbo. Saj ni kaj skrivati, tudi napake so povsem človeške, in ko jih grajamo, to počnemo v dobri veri, zato da jih ne bi ponavljali. In to je vse.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
