Človek ne umre od starosti, marveč od smrti.Lujski
Brez želje do življenja smo kot meglena
dolina, čez katero nikoli ne zapiha veter,
nad njo nikoli ne posije sonce.
Rudi Kerševan
Življenje je kot veličastna gora, čez katero vodi samo ena pot, pot poguma.
Ne zmore jo vsak, a kdor jo zmore, se z
njenega vrha utrujen, a srečen zazre v
dolino, bogata polja svojega življenja.
Rudi Kerševan
Rada bi vam predstavila zgodbo iz Anatolije, ki sem jo prebrala v Modrostih srca. Ko se boste vanjo poglobili, bomo lahko skupaj razmišljali, se pogovarjali, ji pritrdili ali ... Poglejmo kaj pravi:
Zajci so se nekega dne naveličali življenja v strahu ob nenehnem oprezanju za nevarnostjo. Zbrali so se v velikem številu in se posvetovali: »To ni nobeno življenje!« so si rekli. »Nobena druga žival na svetu ni tako bojazljiva kot mi. Že ob pišu vetra ali šumu lista, ki pade na tla, nam začne razbijati srce in se poženemo v beg. Živimo v večni tesnobi. Prav zares smo najbolj nesrečne živali stvarstva. Bolje je umreti kot pa živeti tako!«
In tako so svečano sklenili: že naslednji dan se bo ves zajčji zarod vrgel v reko. Ob svitu novega dne so se zajci v dolgi vrsti odpravili v dolino. Ko so se približali reki, so se vse žabe, ki so se grele na nabrežju, splašile ob topotanju šap velike trume na pohodu. Ničkolikrat je čofnilo, ko so poskakale v vodo in se poskrile.
Zajci so spoznali, da na svetu živijo tudi plašnejše živali od njih. Življenje se jim je v hipu znova zazdelo vredno truda. Namesto, da bi poskakali v vodo, so se vrnili na gričevje zobat travo.
Se vam je že kdaj zazdelo, da ste drugačni, da vam ni mesta v tem ponorelem svetu, da vas mučijo skrbi in težave, ki jih drugi nimajo? Zdi se mi, da skoraj ni človeka, ki se kdaj ne bi vprašal, ali je sploh vredno tako živeti, se truditi, vztrajati, doživljati vzpone in padce. Pogledaš naokoli in zdi se ti, da svet živi drugače, da si nekateri privoščijo marsikaj, da preprosto znajo živeti.
Spomnila sem se svojega pravosodnega izpita. Na mrzlo januarsko jutro leta 1980 sem se zazrla skozi okno bloka, kjer sem živela. Visoko v pričakovanju prvorojenke in nekaj ur do izpita. Po dveh dneh pisanja nalog, dnevu premora, je prišel odločilni četrtek. Kako bo, bo možno vse znanje preliti v besede, ki bodo tekle, zadostile željam izpraševalcev? Iskala sem zadnje listke, na katerih so bili izpisani najpomembnejši podatki, tisti roki upravnega prava, pritožbeni razlogi, imena poglavij v KZ in še kaj. Kaj delati, kako preživeti dopoldne?
Odločila sem se, da potem, ko na hitro obnovim vse znanje, odidem nekam na mirno kosilo in nato na sodišče – izpit. Izbrala sem gostilnico Rio v središču mesta, nedaleč od doma, pa tudi ravno prav blizu kraju izpita. Sedla sem za mizo. Na njej so bili vsaj trije meniji. Hrana mi sicer ni posebej dišala, a treba je bilo nekaj pojesti.
Ko sem čakala na kosilo, sem se zazrla naokoli. Sami upokojenci. Nekateri pri mizi sami, drugi v parih, tretji v krogu prijateljev in znancev. Zdeli so se mi najsrečnejši ljudje na svetu, popolnoma brez skrbi, mirno so jedli, spili še kakšno kavico, posedeli ali odšli. Jaz pa s tako hudo nalogo, sem si rekla. A, ravno pravi čas sem se v mislih ustavila. Ko bo mimo moja naloga tistega popoldneva, sem razmišljala, bodo oni to kar so bili dopoldne. Jaz z enimi velikim problemom manj, oni z istimi ali novimi naprej. Takoj sem se odločila, da razmišljam pozitivno.
Vsako obdobje ima svoje preizkuse, dobre in slabe plati in vredno je vztrajati na poti, po kateri hodiš. Zato se je potrebno s problemi spopadati, jih reševati, ne pa potlačiti in upati, da bodo minili sami od sebe. Zato se je vredno boriti. V vsakem obdobju, za vsak, še tako majhen korak. Le s hojo naprej napredujemo in pri tem uživamo.
Tekla so leta in sedaj že lahko gledam na prehojeno pot, ki ni kratka. Na njej je veliko mejnikov, mnogo sončnih dni in tudi nekaj oblakov. Prišli so in odšli, kot vreme, ki ne more in ne sme biti vedno enako, čeprav bi si želeli najlepše.
Vsak riše svojo sled v pesku na poti življenja.
Človek še nikoli ni bil tako blizu zvezdam in tako daleč od samega sebe.Mc Carol
Od vsega, kar v življenju doživimo,
ostane tisto, kar hočemo, da ostane.
Spomini, neizpete življenjske melodije,
dobre želje.
Zato vedno nekaj ostane,
da lahko gradimo in ustvarjamo dalje ...
in vse lepe stvari, ki so nam podarjene, nam
dokazujejo, da življenje ni le to kar vidimo z očmi ....Rudi Kerševan
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
