Kdo želi slišati iskreni glas vesti,
mora znati ustvariti tišino okoli sebe in v sebi.
Arturo Grafist
Je notranji glas, ki nas posvari,
da nas morda kdo gleda.
Henry Loubist Menchen
Za dober spanec ni boljše postelje od mirne vesti.
Thomas Tusscer
Čista vest je navadno znak slabega spomina.
Steven Wright
Segla bom leta in kar desetletja nazaj; čisto na začetek službene poti. Po pripravništvu sem s še ne šestindvajsetimi leti postala mlada namestnica javnega tožilca. Nekega dne me je presunilo; hči je, ko se je vrnila iz vrtca, vprašala: mami, si ti res tožibaba? Pomislila sem na to kaj izraz pomeni in se skušala poglobiti v lik tožilke.
Obremenjeni s preteklostjo, smo mu nedvomno pripisovali negativno noto prepoznavnosti.
A, zakaj bi moral biti negativen? Je tisti, ki toži v imenu države, vendar le tiste, za katere utemeljeno sumi, da so storili kaznivo dejanje. Če je vesten, pošten, pravičen in visoko strokoven, mu ni potrebno zardevati.
Nikoli in nikdar, sem si rekla in pri tem tudi ostala. Tožilec v dvomu toži, sodišče v dvomu oprosti.
Mnogo več možnosti je, da vsak od nas postane žrtev kaznivega dejanja kot to, da bi bil njegov storilec. Ob ogledu prenekaterega filma, v katerem so poskrbeli za to, da je bil lik tožilca; majhen, debel in še neumen, v nasprotju z visokoraslim, čednim in pametnim odvetnikom, sem si rekla: le zakaj? Ljudem ni bilo težko navijati za oprostitev krivega storilca, tudi, če so bili prepričani, da je hladnokrvno moril, posiljeval, ropal ali le kradel. Oddahnili so si, ko je sluga porote prinesel napis na listku: nedolžen.
Kje je tu vest? V filmu Hudičev odvetnik smo dobili potrditev. Nimaš vesti, ali ta vsaj ni čista, ko si v nekaj prepričan, trdiš pa nekaj povsem drugega.
Z vestjo pa so lahko tudi križi in težave. Standardi, ki si jih za njeno »čistost« postavimo, so seveda lahko različni. Ozki, visoki ali široki in nizki. Kakor kdo in kdaj.
Pa se sprašujem: si vest lahko kdaj operemo? Nas kdaj peče bolj ali manj?
Če pomislim na nekatere razvpite procese, mi vest nikakor ne da miru, ne le kot tožilki, pač pa kot občanki, državljanki. Pomislim, da je lahko danes nekdo kriv, obsojen na trideset let, »jutri« pa morda nedolžen, oproščen. Kako je to mogoče? Kdo se je tu zmotil, da lahko nekdo niha med prostostjo in tridesetletno keho?
Nedvomno tega ne gre enačiti z neznanjem, premajhno zavzetostjo, nedelavnostjo, pač pa nečem globljim. Tistim notranjim glasom, ki reže v dušo in srce in pravi: delaj tako, da boš imel čisto vest. Če ti to uspe, potem je vseeno kakšna je odločitev. Vedno nekomu ne bo všeč. Kajti, ni ga tožilca, ki bi tožil tako, da bi bilo všeč obdolžencu in oškodovancu in ni ga sodnika, ki bi tako razsodil. Še celo v poravnavah nekdo popusti in mu je kasneje morda celo žal.
Ne, pri vesti gre za nekaj povsem drugega. Imamo jo vsi. Tako ali drugačno; glasno ali tiho, mračno ali svetlo, ...
Včasih so rekli so, da dobiš odpustke, ki ti izbrišejo grehe. Če si človek z vestjo, kar naj bi nenazadnje bil, ga ni, ki bi jih izničil. In tako kot pravi gornji rek, prednost je le v slabšanju spomina, a kaj ko pravijo, da se z leti, tam na starost, s tisto, kako ji že rečemo ... boleznijo, ki vsak dan prinaša nekaj novega, vrača prav star spomin.
Na leta našega otroštva, mladosti. In, če bomo doživeli visoko starost, celo na kasnejša.
Pa naj še kdo reče, da drobne pozabljivosti ne koristijo.
Človekov značaj je kot njegova senca. Včasih je
krajša, včasih je daljša, a vedno je za nami,
neločljiva in zvesta.
Je tudi naša vest kot senca, ki nas spremlja?
Prav bi že bilo!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
