Smrt je sen brez sanj.
Napoleon
Tudi razpad celotnega sončnega sistema vas lahko ubije samo enkrat.
Thomas Carlyle
Za svoj pogreb si želim
samo to, da me ne pokopljejo živega.
Gilbert Keith Chesterton
Ko sedemo zvečer pred televizijo in si ogledamo poročila, se včasih vprašamo: Ali je to možno? Niti ene lepe novice.
Začne se s svetovnimi katastrofami, pokoli, letalsko nesrečo, nasprotovanji svetovnih voditeljev, vremenskimi ujmami in potresi, nadaljuje z domačimi dogodki; požari, točo, eksplozijo jeklenke, bolniki, ki predolgo čakajo in še nekaj aktualnimi političnimi temami. Tonemo v fotelj ali nas dobesedno »prilepi« na stol, pulz se poveča, v prsi se naselijo čudni občutki.
Če se zgodi družinska tragedija, ta dobi prvo stran poročil v podobah čudovitega doma in srečne družinice s poročno sliko, fotografijo birme, ... in nato pogreba. Skrušeni starši storilca ali žrtve ter ena ali več sirot.
Takoj začnemo spraševati: kje so bile službe, da niso odreagirale ob prvih problemih.
Novinarji hitijo na centre za socialno delo, pa morda v šolo ali v službo, z vprašanji ali so kaj vedeli, zakaj, kako. Sledijo poizvedovanja o storilcu; pri sosedih, v službi, na domačem naslovu. Obstajata dve možnosti; nihče ni vedel ničesar in vsi so šokirani ali pa so vsi vedeli in pravijo: to se je moralo zgoditi, mi smo na to samo čakali .... Pa se spet sprašujemo: kdo bo odgovarjal in koga bo »odneslo«? Dnevi tečejo, zgodba potone v pozabo in oživijo jo morda kasnejša poročila s sojenja. Stolpci časopisov, solzave zgodbe v revijah, trpeči obrazi tistih, ki so po katastrofi ostali in zlasti žalostni, zelo žalostni oroci.
Po umoru je najmanj ena priča manj, značilnost zadnjih primerov pa celo to, da ni več živih storilcev.
Mnoge zgodbe tako ostanejo zavite v skrivnost, prostori prenekaterega doma prazni, le svečke na grobovih in zapisi več imen pod enim priimkom spominjajo na kruto usodo nekega dne.
Kaj vse nas učijo take in podobne zgodbe?
Da je potrebno govoriti in to pravočasno. Videti, vedeti in slišati ter opaziti. Takrat, ko se še da pomagati in ne tedaj, ko bo prepozno. Večina umorov na Slovenskem ima zgodovino; v osebnih ali medsosedskih sporih, le redki se zgodijo brez ozadja, kar tako, zaradi preveč popite pijače, nenadnega izbruha jeze, uporabe ene izmed vrst orožja. Sojenja še živim storilcem umorov praviloma pokažejo več plati zgodbe in močnejša je tista, kateri v prid govorijo številnejše priče in dokazi. Ali je to res tista prava in edina? Smo odkrili vso resnico ali je kdo kaj zamolčal?
Sledijo izvedenci, ki skušajo pokukati v najintimnejše dele človeške psihe, zlasti storilca, včasih celo žrtve. Se je zavedal, je bil duševno zdrav, je imel v oblasti svoje ravnanje? Izvedenstvo seže leta in desetletja nazaj, v otroštvo, iz njega črpa, poizveduje, zariše sliko osebnosti in dogajanja v njej.
Vedno pa ugotavljamo, da je za nekoga že prepozno. Včasih ne le za enega.
Kakšna bo kazen? Kakršnakoli že bo, pa četudi le varnostni ukrep, se vsi sprašujemo: kaj bo prinesla? Se bo to še kdaj ponovilo, bodo nove žrtve ali je bilo maščevanju storilca zadoščeno?
Štiri stene zapora, samica, soba z več zaporniki, zaporniško dvorišče, ... Dob, Ig, koprski zapori in pripori na Povšetovi. Na kupu ljudje, ki so grešili, grešili zoper zakon, a ne le zakon, predvsem zoper ljudi. Zoper življenje, premoženje, družbo in ... Kazni, različne po dolžini, imajo en cilj, kaznovati človeka za dejanje, ki ga je storil. Potrebno pa bi bilo dodati še: prevzgojiti, da dejanja nikoli več ne bo ponovil. Zato, da do tega ne bo prišlo, pa bi bilo potrebno storiti še marsikaj, kajti tistih, ki bodo na prostosti dejanja ponavljali, bo veliko in z njimi nove žrtve in nove travme.
Poleg umorov so samomori tisti, ki jemljejo življenja njihovim storilcem, ki so običajno tudi pokazatelji zunanjega dogajanja, ki se preseli v psiho človeka, ki ne zmore več živeti in sklene umreti. Prepričana sem, da bi mnogi od njih še kako radi živeli, če bi imeli samo še eno možnost. Vrnitve. A te ni. Zato je spet in spet potrebno poslušati in pomagati še živečim, ki so v taki ali drugačni krizi. Krizi osebnosti, borbi s samim seboj, ko bijejo boj med življenjem in smrtjo.
Zato se je pogosto potrebno zamisliti in zavedati, da živimo eno samo življenje. Od rojstva do smrti in usodo si marsikdaj krojimo sami. V dobrem in slabem, z lepimi, plemeniti in dobrimi dejanji do soljudi ali sejanjem slabega.
Zakaj je torej potrebno toliko smrti, zakaj življenja jemati ljudem, ki bi radi živeli in zakaj ni še boljše preventive? Da smrt, ki ni posledica bolezni, ne bi s svojo koso sejala tako pogosto.
Če bi človek lahko kupil življenje na
tržnici in ga tam tudi prodal, bi bilo na
tržnicah več prodajalcev kot kupcev.
Rudi Kerševan
Človek je že pripotoval na Zemljo, kmalu bo
odpotoval na drugi planet, potoval po vesolju,
iskal človeku podobna bitja in jih brez vzroka ubijal,
kot ubija ljudi na tem planetu.
Rudi Kerševan
ZAKAJ?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
