»Vzgajati ne pomeni zgolj razvijati razum, marveč oblikovati celotnega človeka, tudi njegovo srce in njegov značaj. Vzgajati pomeni iz roda v rod prenašati duhovne vrednote, ki dajejo življenju vsebino in smisel. Tega pa ne moremo doseči le z besedami, marveč predvsem tako, da te besede udejanjimo v lastnem življenju, v svoji človeški drži. Vzgoja je skupna naloga staršev, šol, univerz, tiska, radia, televizije in javnega mnenja. To je velika odgovornost.«
Phil Bosmans
Vsako šolsko leto je zagotovo prelomnica. Za starše, učence, učitelje. Je prilika, da začnemo znova, da popravimo napake preteklosti in se soočimo z izzivi prihodnosti. Zadamo si cilje in jih poskušamo uresničevati. Včasih sami ali skupaj s šolo, obvezno pa s svojimi otroki.
Ob začetku slehernega šolskega leta se tudi pri Varuhu srečamo s pobudniki, ki opozarjajo na marsikaj. Tudi na dogodke, ki smo jim priče in pomenijo »krst« novo pečenih šolarjev; srednješolcev. Že nekaj let spremljamo tako imenovano »fazaniranje«, saj smo o njem pisali že v Letnem poročilu 2007. Varuhu je tedaj pobudo poslala meščanka, ki je celotno prireditev ene izmed gimnazij opazovala na Mestnem trgu, kjer se je dogodek odvijal. Prepričana je bila, da je dogajanje za dijake prvih letnikov poniževalno, nasilniško, neprimerno in nedostojno. Napisala je, da to pomeni kršenje njihovih pravic, predvsem do dostojanstva. S podobnimi pomisleki se je že tedaj na Varuha obrnilo več dijakov, ki so navajali, da »krst« poteka v času pouka in da pri tem ne smejo manjkati. Če manjkajo, celo če prinesejo opravičilo, po prihodu v šolo z njimi še prav posebno poniževalno obračunajo četrtošolci. Ti namreč ne dovolijo, da bi kdo izostal pri tako pomembni zadevi kot je ta obred. Komentarje tega dogodka in tudi na odziv opazovalke, ki je bila pobudnica pri Varuhu, smo že tedaj lahko spremljali na številnih spletnih straneh. Pokazali so, da se nasilno vedenje v družbi razrašča, saj se je poskušalo nasilje prikriti in posledice minimalizirati. Nasilne dogodke v šolah si je bilo moč s komentarji ogledati tudi na svetovnem spletu, kar je bilo za Varuha nesprejemljivo. Že tedaj smo zapisali, da bi morali ravnatelji posvečati »krstu prvošolcev« več pozornosti, na kar bi jih moralo z okrožnico obvestiti tudi pristojno ministrstvo. Prav tako bi se bilo potrebno z dijaki pogovoriti o scenariju, prvošolce pa pripraviti na to kaj jih čaka. Dogodki ni bi smeli biti sporni oziroma prizadeti kogarkoli od udeležencev, obiskovalcev ali tudi naključno mimoidočih. O tem smo pisali tudi v Biltenu iz leta 2011.
Tudi letos, po dogodkih na prvi šolski dan, smo dobili kar nekaj pobud, pa tudi pisem prizadetih opazovalcev in opazovalk tega dogajanja. Apelirajo na nas, da bi naslednje šolsko leto, torej še pred prvim septembrom, sprožili akcijo proti takšni iniciaciji. Zaskrbljena mama z grozo opazuje nasilje nad »prvčki« in zapiše, da se »fazaniranje« iz leta v leto stopnjuje v nečloveško izživljanje nad mlajšimi. Apelira name, da bi pomagala, da s tem osrečila veliko staršev in dijakov.
Seveda bom to poskusila – kot predstojnica institucije, ki skrbi za pravice otrok, torej tistih mladih, ki si takega obreda zagotovo ne zaslužijo. Žal me je tokrat prehitel. Nanj zagotovo nisem bila pripravljena, saj se v preteklosti s tem poklicno še nisem srečala. Zagotovo pa je obred vreden naše pozornosti in primernega odziva. Zagotavljam, da bom v prihodnje bolj pozorna, tako ob zaključku šolskega leta kot tudi tik pred prihodom novega. Že sedaj pa je potrebno razmišljati o tem, kaj obred pomeni in ali komu resnično koristi, predvsem pa kako prizadene mlade, ki vanj vstopajo. Spominjam se let nazaj, ko so bili tu in tam tudi popisani in porisani mladi, a nikoli tako grozljivo, kot je bilo to moč videti na prvi šolski dan letos. Pred očmi imam podobe deklet in fantov, ki so stali in nemo opazovali, kako so po njih risali, pisali in se iz njih norčevali. Ne predstavljam si umivanja, pa tudi ne hoje vseh teh mladih po ulicah naših mest, ko zagotovo ob pogledih mimoidočih niso poželi odobravanja. Prej usmiljenje, razočaranje, bes in jezo nad tistimi, ki so jim to storili, pa tudi nad njimi, da so to dopustili. A, zagotovo je težko prevaliti krivdo nanje.
Ponekod je morala mladina piti celo odvajala ali ogabno pijačo, pravi zvarek iz več sestavin, WC-ji pa so bili zaprti. Po »živih grafitih«, ki so se kazali vsepovsod, so sledila številna vprašanja kako izbrisati sledi alkoholnih flomastrov in odgovori, da jih koža izloči, ko se obnavlja in lušči, kar ni čez noč. Žalostno pa je tudi, da so na Čopovi ulici v Ljubljani mladi v stavbe in ljudi metali jajca, še zlasti, če pomislimo koliko ljudi vsak dan prosi za pomoč, tudi v obliki hrane za preživetje. Je torej to res še lahko nedolžen običaj? V teh časih bi si lahko zamislili tudi povsem drugačen »krst« in bi četrtošolci s prvošolci ljudem delili pakete jajc in ne njihove vsebine, kar je bilo več kot neprimerno. Mnogo je njihovih sovrstnikov, ki se ne morejo šolati, ki ne prejemajo štipendij, imajo brezposelne starše in se težko prebijajo iz dneva v dan. Uničevanje, poniževanje in izživljanje nad sovrstniki ni znak poguma in zrelosti, ki bi jo pripisali četrtošolcem, pač pa gotovo znak objestnosti in nepripravljenosti vstopiti v svet, v katerem moraš prevzeti tudi odgovornost. Vsekakor sem za običaje, ki obeležijo prelomne dogodke, a ne na način, da si vzameš pravico, ki je nimaš in jo celo kršiš drugim.
Varuh je na te dogodke tudi letos reagiral z objavo na svoji spletni strani, pa tudi z dopisom pristojnemu ministrstvu.
Sama se sicer spominjam različnih »krstov«, tudi tistih v zavodih in vzgojnih domovih ter prevzgojnem domu. Govorilo se je, da »krst« pripravljajo tisti, ki so bili v zavodih dalj časa, za one, ki so tja prišli, da ni bilo prijetno, prej obratno. Kako je sedaj, ne vem, saj v zadnjem času tega nisem spremljala. Ob prvem srečanju s predstavniki ministrstva oziroma domov, kjer so na vzgoji ali prevzgoji mladi, bom to storila.
Spominjam se pomladi, popivanj mladih in njihovega ležanja po parkih. Šlo je za maturantske povorke, celo tiste, ki so se vpisale v Guinnessovo knjigo rekordov. Veliko je bilo govora o tem, da je potrebno mladino osvestiti, da to ni dan, ko bi morali po plesu četvorke popadati, popiti vse kar pride pod roke in nekje obležati. Da je to dan, ko vstopaš v zrelost, odraslost, ko zapuščaš srednjo šolo in si na pragu novega življenja. Da je vredno to preživeti stoje in pri zavesti.
Tudi te dni stolpce vseh medijev polnijo novice o alkoholiziranosti mnogih, celo osnovnošolcev, ki se udeležujejo različnih zabav. Oni dan je v BTC-ju dežuralo veliko število zdravnikov in drugega medicinskega osebja, pa reševalnih vozil, povečano je bilo dežurstvo tudi na pediatriji. Ko pomislim, da je govora o pediatriji, namenjeni otrokom, se zgrozim. Poslušali smo predstojnika o tem kako nezavestne pripeljejo tja in ne vedo ali so zaužili le alkohol ali mamila ali kombinacijo obojega in kaj bo z njimi.
Spominjam se prizorov iz bližnjega parka, kjer so mladi zjutraj, torej dan po odhodu s take zabave, korakali po cesti, bolje kolovratili po njej. Pa tudi mladega in lepega dekleta, ki pa je že dajalo vtis zanemarjenosti in kazalo posledice prekrokane noči. V rokah je nosila lončnico. Bog ve od kod in čigavo. Ob njej je bil fant, mnogo bolj trezen kot ona. Tedaj sem se spraševala to kar se sprašujejo mnogi:«Kje so starši tega dekleta in kako, da jih ni skrbelo, da vsaj zjutraj ni bila doma?« Ura se je že bližala enajsti. Prejšnjo noč je bila v bližini velika zabava.
Skrb vzbujajoče je dejstvo koliko mladih je dandanes že v osnovni šoli večkrat pod vplivom alkohola. O tem govorijo statistike. Včasih lažejo. To bi si prav želela. Zlasti v tem primeru. Kaj torej narediti? Vzor naj postanejo tisti mladi, ki jim ni potrebno posegati po alkoholu, da bi se imeli lepo.
Stopili smo v novo sezono družbeno odgovornega programa Ne-odvisen.si. Ta osvešča o številnih pasteh zasvojenosti z alkoholom, mamili, internetom. Namenjen je najmlajšim, srednješolcem, pa tudi njihovim staršem in vzgojiteljem. Vsem, da bi spoznali pasti in se znali prav ravnati. Da bi vedeli kje so meje. Da bi poučili mlade.
Kot varuhinja sprejemam veliko dolžnost, da tudi na tem področju nekaj naredim. Da spregovorim, govorim in ne neham. Dokler se mladina in starši ne bodo zavedali, da je tu potrebno nekaj narediti. Zares. Lahko mi pri tem pomagate. Na različne načine in na različnih področjih. Vsak od vas.
»Dolžnosti so stvari, ki jih je treba storiti, da se drugim zagotovi njihova pravica. Če nihče ne stori svoje dolžnosti, nihče ni deležen pravice, ki mu pripada. Pravic je le toliko, kolikor je dolžnosti. O človekovih pravicah bi lahko govorili in pisali še in še. Toda dokler se molči o dolžnostih, ostaja veličastna »Deklaracija o človekovih pravicah« za milijone revnih, slabotnih in pomoči potrebnih ljudi le košček papirja.«
Pravice in dolžnosti se objamejo,
kjer ljudje postanejo soljudje,
kjer je ljubezen vodilo
za vse medčloveške odnose.
Tu se porajata mir in prijateljstvo.
Tu vsakdo rad stori svojo dolžnost.
Tu je vsakomur zagotovljena njegova pravica.
Človeška veličina je včasih v tem,
da z majčkeno srca storiš svojo dolžnost.«
Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
