Otroci so pokazatelji našega osebnega zdravja, v najširšem smislu, kakor tudi lakmusov test zdrave družbe. Patološki posamezniki in družbe uničujejo tudi svoj naraščaj. Svoje patologije namreč zvesto prenašajo iz roda v rod. Dejanja, ki se pri tem vršijo, so nezaslišana. Včasih jih človek ne zmore niti več ponovno ubesediti.
Pred kratkim sem prebral, kako je očitno vinjen mlad par z dvema otrokoma vstopil v nakupovalni center. Tam je očetu počil film in je pred vsemi premlatil svojo dveletno hči, tako da je kri kar lila naokoli. Po tem dogodku sta oče in mama nadaljevala z nakupovanjem. K sestrici je pritekel le starejši bratec. Eden od zaposlenih v nakupovalnem centru je poklical varnostnike, da kršilca do prihoda policije zadržijo.
A ti so družino pospremili iz trgovine, ne da bi poklicali policijo, za deklico pa so zatrdili, da je pač padla in se poškodovala. V tem primeru je očitno dobro ime, ali zgolj ljubi mir trgovskega centra, prevladal nad največjo koristjo ubogega trpinčenega otroka. Primer je ekstremen, a indikativen za našo družbo.
Ta se, ko gre za ustvarjanje otrok, torej še preden pridemo do njihove vzgoje, tako ali tako medijsko mainstreamsko ukvarja le s preprečevanjem njihovega nastajanja. Tudi na področju prava je v središču pravica staršev do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. In prav je tako, a kaj ko se praviloma zreducira le na debato o splavu ali zoper njega. Čeprav razumem, da gre za izjemno težko vprašanje, ki si zasluži tako obravnavo, pa ne razumem, zakaj iz sfere javnega popolnoma izpade neka druga zgodba.
Usode neštetih parov, ki ne morejo imeti otrok, ali pa se jim med porodom ali po njem zgodijo nepopisne tragedije. Ali pa pari, ki se jim rodijo hudo prizadeti otroci. Kje je vse to? Zakaj to neizmerno bolečino, ki verjetno prekaša neizmerno veselje, ki ga roditelj čuti ob rojstvu svojega otroka, skrivamo pred vse bolj izpraznjenim obličjem javnosti? Zato da ohranjamo videz normalnosti? No, tega ja Foucault že zdavnaj razkrinkal.
Toda vrnimo se k največji koristi rojenih otrok, ki so, hvalabogu, zdravi. Tudi glede teh je v naši družbi še toliko nesmiselnih, a vseprisotnih in trdno zasidranih idej. Pomislite pri sebi, kolikokrat so vas svarili, da boste razvadili svojega otroka. Že kot dojenčka, ker ste ga preveč pestovali? Otrok se vas naj ne bi smel preveč navaditi. Zakaj, tudi preveč ljubezni škoduje. Zato ga raje kot s svojo bližino zasujte s tono kitajske plastike, spremenjene v igrače.
Prav tako ga čim prej porinite od sebe v naše fantastične vrtce. Tu sta država in lokalna skupnost uspela svoje državljane socializirati tako, da so veseli že, če dobijo mesto v vrtcu. Kakšna izbira neki. Kakšen vpliv na vrednote, ki jih bodo vašemu otroku podajali. Pluralizem? Ja, zgolj v obliki številčnosti. Zakaj oddelke in skupine v vrtcih je treba nafilati do roba. Tako velevajo občinske računice. In te se morajo iziti – celo ne glede na stroko in mnenja vzgojiteljic v vrtcu.
Največja korist otroka? Prej otroci kot vreče krompirja. In njihovi starši? Eni, družbeno konformni, ne kažejo nobenih skrbi. Četudi jih razjedajo, jih javno ne bodo obelodanili in bodo raje na glas tarnali doma. Če ne bo zaleglo, pa še namlatili svojega partnerja in otroke. Tako slovensko. Drugih, ki pa si že dovolijo kaj reči ali celo kritizirati, pa se kaj kmalu oprimejo negativne etikete. Zakaj, ponavadi komplicirajo prav starši. Otroci, kot smo lahko večkrat poučeni, se privadijo vsega. Tudi boksarskih prijemov sredi nakupovalnega centra. Zakaj pa ne?
Največja korist otroka je v naši družbi tako še zelo sprevržen pojem. Na izjavni ravni jo imamo v največjih čislih, praksa pa je prepogosto povsem druga zgodba. V resnici jo oblikujeta dve temeljni načeli: tudi preveč ljubezni lahko otroku škodi in otroci se navadijo vsega.
V globalu, čisto na vrhu politične piramide aktualnih dogajanj, pa se to izteče v plediranje k medgeneracijski solidarnosti. Pri čemer solidarnost teče od mladih k starim, se razume. Tudi to je v skladu z največjo koristjo otrok. Pa krizni davek tudi. Tako se pač počne v »zdravih« družbah.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
