Pregovori na temo »jezika« so tako številni, da jih je tu le nekaj:
Medtem ko so sabljo brusili,
je jezik že glavo odsekal./Armenski/
Tvoj jezik je kot lev; če ga držiš,
te bo varoval, če ga spustiš,
te bo raztrgal.
Sreča leži na konici tvojega jezika;
prijatelji in sovražniki so na konici tvojega jezika;
tudi življenje in smrt sta na konici tvojega jezika.
Če govoriš s pametjo, je jezik tvoja odlika;
če govoriš, kar ti pride na pamet,
je jezik tvoja nesreča.
Zakaj pravimo odvetnikom »jezični dohtarji« zakaj ne tudi tožilcem? Je prvim zgodovina pustila tak pečat, druge pa vedno prikazovala v slabši luči?
Ko razmišljam o retoričnih sposobnostih pravnikov, je kot na dlani, da jih v razpravnih dvoranah najbolj rabita obtožba in obramba, saj bo sodnik razsojal med prepričljivostjo argumentov enih in drugih, torej je zanj najpomembnejša moč odločanja, znanje in logika. Moč argumentov pa je seveda potrebna za vsa tri službena oblačila in ni barve, ki bi ti dajala argument moči. Tudi če, je ta omejena, podrejena, številnim pravnim sredstvom, ki se včasih celo ne končajo v domovini.
Ko smo že pri jeziku, ne moremo mimo tega, da z njim pokažemo svoje znanje, omiko, pa še kaj. Nikoli ne bomo imeli druge možnosti, da naredimo prvi vtis, pravijo. Seveda pa je vprašanje kaj, kdaj in komu povedati? Je bolje govoriti preveč ali premalo? Slovenci smo znani po zaprtosti, ki nas pogosto ločuje od drugih, tako bratskih kot sosedskih narodov. Je v vinu resnica ali nam le odveže jezik? Pogosto opažamo, da se mnogi sprostijo šele na veselicah, potem ko srknejo aperitiv in še nekaj kozarčkov. Znan je tudi pregovor, da je izrečena beseda tvoj gospodar, neizrečena pa suženj. To nas vodi k razmišljanju, da je včasih bolje, da večkrat premislimo o tem kaj bomo komu rekli in kako, še zlasti, če bi spregovorili čustveno in povedali tudi to, o čemer bi bilo bolje molčati . Seveda je včasih resnica zelo boleča, a jo je potrebno povedati. Toda, kako? Počasi, prepričljivo, brez čustvene obarvanosti, vzkipljivosti, groženj in grdih besed. Nikoli nas ne sme zanesti, kajti s takim obnašanjem pokažemo svoj značaj in osebnost, ki je bila morda zakrita s krinko.
V zadnjem času, no, to obdobje je že kar dolgo, so v modi televizijska soočanja, trenja, klubi, ... Zanimivo bi bilo meriti ljudski glas, povprašati pa tudi strokovnjake, kaj menijo o tistih, ki žolčno razpravljajo, segajo v besedo, ne dovolijo, da bi sploh imel še kdo svoje mnenje? Tudi, če gre za trenja dialoga, različna stališča, včasih kar diametralna, je potrebno ohraniti dostojnost. Kam bi prišli, če bi vsi mislili, hoteli, želeli in znali enako? Dopustimo sočloveku, da pove to kar misli, tezo naj izpostavi in argumentira, potem pa nadvse kulturno zastopajmo svoje stališče. Prav je, da ga imamo in nedvomno si z njimi pridobimo mnoge somišljenike.
Pogosto za nekoga pravijo: »Ta jim je pa povedal, natrosil, kako mu je teklo, kako jih je razorožil, ... Nikoli, prav nikoli in nikdar pa si ne smemo dovoliti, da bi koga žalili, smešili, postavljali v manjvrednostni položaj. Kajti v nastopu zrcalimo tudi sami sebe. Taki smo in jezik nas bo kmalu pokopal. Slišimo, beremo in gledamo soočenja predsedniških kandidatov, strankarskih list, političnih nasprotnikov. O vsakem si ustvarimo svoje mnenje.
Spominjam se številnih svojih nastopov v sodnih dvoranah. Prav nikoli ne bom pozabila mnogih nasprotnikov, kolegov in kolegic iz odvetniških vrst. Ne spomnim se primera, da bi me kdo žalil, da bi govoril o mojih umotvorih, konstruktih, ... Poskušala sem ohraniti dostojanstvo, kajti vsak, tudi obtoženi najhušega zločina, je nenazadnje človek. Ki mu je morda spodletelo, ki je zašel na stranpota, ki si zasluži primerno, morda najstrožjo kazen. V dostojnem procesu, argumentirano, zakonito, pošteno in pravično.
Velik, morda največji izziv zame so bili prav zaključni govori v najtežjih zadevah. Pogled na senat, enega ali dva sodnika, porotnike, na klop zagovornikov in obtoženih, pa tudi po dvorani. Če so bili tam novinarji, so si vestno zapisovali besede, ki so jih kasneje morda celo citirali. Če si bil količkaj psiholog, si ugotovil ali ti na nek način, vsaj tiho pritrjujejo ali te ne razumejo ali nočejo razumeti. Obtoženci so seveda z mimiko obraza in telesa sporočali svoje ogorčenje, bes, apatičnost, žalost, pa tudi gorje. Tudi, če je bilo potrebno obtožnico zaradi pomanjkanja dokazov umakniti, se mi je zdelo vredno govoriti. Dala sem si duška in povedala vse, tudi to, da je morda zmanjkalo za las, da vem, da se je zgodilo in vendar ni bilo prič, dokazov, le preskromni indici, na katerih ni bilo moč zgraditi celote. In če je jezik tekel, če se je le dalo konstruktivno govoriti, je to imelo nek smisel.
Zmaga je lahko tudi nasprotnikova, a ne pomeni nič slabega. Če nekdo nečesa ni storil, če ni dokaza, pa »pade« oprostilna, zakaj pa ne? Kam bi prišli, če bi imeli o vsem prav in če bi bili vsi naši obtoženci obsojeni? Ne izbiramo si le zmag. Naše delo so procesi, ki se končajo tako ali drugače. Pomembno je le, da smo se trudili in naredili najbolje kar smo znali in zmogli. Nenazadnje si kot pravnik s pravniškodržavnim izpitom lahko izbiraš pozicije; lahko braniš, tožiš ali sodiš. Seveda ti je lahko katera izmed vlog bolj pisana na kožo in zato je prav, da se odločiš po svoji vesti, željah in ne le po možnostih, ki ti jih dajejo razpisi ali prosta mesta, morda vabljivost zaslužka ali druge bonitete. Še kako prav je, da se spoznaš v dušo in srce, da ugotoviš ali ti je bljižje preganjati storilce kaznivih dejanj, v ozadnju katerih so vedno oškodovani, trpeči, ponižani, razžaljeni, okradeni, posiljeni, ... ali si morda rojen za zastopanje storilcev, tudi tistih, za katere veš, da so nekaj storili, pa boš poiskal luknjo v zakonu, in dubio pro reo, razcefral obtožbo in dokaze, prečesal pomanjkljivosti predkazenskega postopka, ... Morda raje razsojaš med napadom in obrambo, se odločaš za krivdo in kazen. Nenazadnje ni potrebno, da si udeležen v kazenskih procesih, saj so civilni in gospodarski, ki so morda mnogo bolj vabljivi in tudi konstruktivni. Pravo je široko, težko si specialist za vsa področja. Bolje manj, pa tisto dobro kot vse, pa slabo.
Jezik pa ni le beseda, ki se jo sliši, pač pa tudi zapisana. Sedeš, ustvarjaš in bereš. Brali bodo lahko tudi drugi.
Zato mi je v veliko veselje, da lahko to, o čemer razmišljam, tudi prelijem na papir. Nenazadnje za vse, ki vas ta hip ne morem ne videti in ne slišati, pa ste nekje tam, za svojimi računaliniki, ...
Kakršno srce, takšen jezik. /Češki/
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
