V oči bodejo imena ljudi, zapisana z mastnimi črkami ali izgovorjena v napovednikih poročil. Krivi ali nedolžni, nekaj časa bodo burili duhove in pripovedi o njih bodo ustvarjale podobo v javnosti, običajno negativno.
Dober glas je kot cipresa:
ko se zlomi, nič več ne ozeleni. /Španski/
Kdor je na slabem glasu, že na pol visi. /Angleški/
O komer gre glas, da zgodaj vstaja, lahko do poldne spi. /Nemški/
Dober glas na zapečku spi, slab se po svetu podi. /Ruski/
Razmišljala bom o dobrem in slabem glasu mnogih; navadnih smrtnikov, pravnikov, zdravnikov, pa tudi politikov in medijskih osebnosti.
Začnimo pri običajnih državljanih. Ti so lahko dobri ali slabi, pa ne glede na zasluge, zanje izve malo ljudi. Tu in tam kdo prodre iz anonimnosti, morda v akciji »dobri človek«, »naj delavec«, ... seveda pa se lahko znajde celo na tv straneh in vrhu poročil, če naredi nekaj, kar je povsem neobičajno, nesprejemljivo, izredno ali hudo nevarno. Torej v dobrem ali slabem in vendar prepogosto zaradi slabih dejanj. Tako ni bilo medija, ki ne bi objavil imena moškega, ki je postrelil družino in na koncu sodil sebi, študenta, ki je uprizoril pravi pokol, ... Dober in slab glas poneseta ljudi v žrelo kratkotrajne slave. Marsikdo bi se ji rad izognil, še zlasti negativno prikazani.
Med pravniki so v zadnjih letih izjemno izpostavljeni prav zaposleni v pravosodju; s svojimi odločitvami, o katerih lahko sodi prav vsak, torej tudi laično. Leta in leta dela nekoga, stotine odločb, pravnomočnih obtožnic, sodb, ... pa pride primer, ki izniči vse. Bi morali vrniti pravosodni izpit? Pozabi se vse dobro in pozitivno.
Majhno tele lahko osramoti ime vse črede. /Tatarski/
Dovolj zgovoren pregovor, da skoraj ne rabi komentarja. En slab tožilec,.. taki so vsi. Razveljavljena sodba, ... sodniki slabo sodijo. Sedem let trajajoč postopek,... v pravosodju je treba narediti red, ...
Zdravnik kot skoraj »bog v belem« si lahko prisluži kritiko in slabo oceno po vprašljivi smrti pacienta, neuspeli operaciji, ...A, tudi tu so pasti. Je bila napaka?
Če v bolnišnici umreta v enem tednu dva, okoliščine smrti pa so še nepojasnjene, si marsikdo tja ne bi šel operirat niti prsta ene roke. Mediji in strokovnjaki jo vzamejo pod drobnogled, na plan pride marsikaj.
Barometer priljubljenosti merijo raziskave. Tistim, ki so na seznamu, seveda. Podpora jim raste ali pada, z njimi se povezuje ugled strank, ki jim pripadajo. V politiko te je strah stopiti, kajti kajkmalu se lahko zgodi, da bodo vsa tvoja dobra dela doslej nepolitičnega življenja pozabljena, vprašljiv je zapis stranki, njeni politiki, lojalnost, odgovornost. Ali sploh lahko odločaš o svoji dobri ali slabi usodi? Ali lahko daš s svojo pojavo, nastopi, prepričljivostjo, ... podobo slabše uvrščeni stranki? Je politika lahko poštena in vredna vsega tega?
Medijske osebnosti poznajo »vzhod in zahod«, le malokatera se na »nebu« obdrži. Vsem so na ogled, njihovo življenje ne pozna zasebnosti, slabe novice so dobre novice. Razkrivanje slavnih se dotika slehernega sivega lasu in rahlo majave pete. Prav zaradi njih jih mnogo zgodaj pade.
Kako lahko torej ohranimo dober glas in se izognemo slabemu?
Ker imajo »vsake oči svojega malarja«, lahko pričakujemo, da ima vsakdo svoje mnenje, pa tudi favorita in prav težko je biti vsem všeč. Ne le težko, nemogoče.
Zato pa je pomembno, da pred svetom ohranimo svojo podobo, stojimo za lastnimi načeli in dejanji. Nevihte in strele so pojav, ki se jim včasih ni moč izogniti. Ostanimo torej to kar smo.
Resnica je kot kvas,
z njo rasteta pravičnost in ljubezen.
To pa sta stebra
na katerih temelji skupnost,
ki živi zares polno življenje.
Mi pa vsak dan živimo z lažmi.
Laži so človeku že kar v krvi.
Poslužujejo se jih vsi,
od imenitnega gospoda do majhnega otroka,
ki brž najde izgovor, ko pride prepozno domov.
Laži so se udomačile med nami,
včasih jih celo povzdignemo na častno mesto.
Laži v vsakdanjem življenju;
najbolj neumno in nizkotno opravljanje zavijemo
v bleščeč celofan, kot npr.:
»saj o tem že vsi govorijo«, ...
»ste že slišali«?.«
Phill Bosmans
Vprašamo se kako odkriti resnico, ki bo komu slab glas spremenila v dober? Včasih je nihče noče slišati. Mnenje smo si ustvarili, razsodili in naredili piko. Brez slabe vesti. Ali pač?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
