MI in ne ONI! NAM in ne NJIM...
Na temo zavisti – nevoščljivosti najdemo mnogo pregovorov, domislic, misli, ... poglejmo jih le nekaj.
Zavist je spremljevalka slave. /Latinski/
Zavist je močan veter, ki visoka drevesa podira, čez grmovje in ledino pa švisti. /Nemški/
Zavist nikoli ne vstopa v prazno hišo. /Danski/
Koliko bi se jih praskalo, ko bi bila zavist garje! /Italijanski/
Stolpe merijo po njihovi senci, velike ljudi po njihovih zavistnežih. /Kitajski/
Nevoščljivec bi bil tudi z enim očesom zadovoljen, samo da bi bil njegov bljižnji slep. /Nemški/
Nedvomno je zavistnež tisti, ki nekaj ali nekoga gleda s slabimi nameni. Če takega človeka, njegovo življenje, delo, dom in položaj občudujemo, si želimo vse to imeti sami ali biti taki, nedvomno ne gre za zavist. Nenazadnje je zavist tudi šesti smrtni greh. Slabo je, če dovolimo, da se nam življenje napolni z nevoščljivostjo in zavistjo, zaradi česar se sploh ne moremo več veseliti in uživati.
Razmišljam koliko zavisti opazimo in kako nanjo reagiramo.
Menda je najbolje biti čisti povprečnež, ubogljiv, tih, nemoteč. Dan za dnem, od sončnega vzhoda do zahoda, s službo, domom, otroki; delavec ali uradnik in nič več. Poln problemov, z denarjem za preživetje, s povprečno službo in vsakodnevnimi težavami.
Nikoli ne bo zavisti nikogar in ne želje, da bi ti bil kdo podoben, enak. Boš pa seveda enak med enakimi, kajti največ je prav tistih, ki živijo povprečno in ne izstopajo. Morda pa to celo ni tako slabo.
Seveda te bo lahko kljub temu dajala zavist; do tistih, ki to niso. Pa smo spet v krogu iz katerega je težko izstopiti.
Kje je torej recept? Obstaja. Živi tako, da boš srečen. Na svoj način. Ne glede kaj delaš, kaj imaš, s čim se prevažaš naokoli, kjer živiš, le da se veseliš življenja, zdravja, če ti je dano, kajti zavist boli in prinaša nesrečo tudi tebi. Ker ne spiš, trpiš, se razburjaš in jeziš, da ne moreš biti to, kar je nekdo in ne imeti tega, kar ima on. Pri tem preprosto pozabljaš, da so za tako življenje potrebne tudi žrtve, odpovedovanja, da ne pride vse samo po sebi in, da je redko katerakoli stvar dana kar tako. Če pa je, tudi prav, če le do nje človek pride na pošten način.
Zavist te razjeda, uničuje, krati spanec in predstavlja hud napor. Kljub temu nikoli ne boš to, kar je kdo drug. Že zaradi tega ne, ker zavistneš ne živi ustvarjalno, pač pa razdiralno.
Tekmovalnost bo vedno obstajala, pomeni željo po napredku, ustvarjalnosti. Je lahko zdrava ali bolna in za slednjo skoraj ni zdravila.
Kjer je zavist, je tudi sovraštvo, saj hodita celo z roko v roki. Če se rešiš zavisti, lahko dosežeš marsikaj, skoraj vse. Zavist namreč uniči tistega v katerega se naseli. Poglej zavistneže, kako prežijo na vsakogar, da bi le izvedeli nekaj slabega, da bi mu škodovali, da se ne bi počutil srečnega.
Slovenija je tako majhna, da se zavist tudi nima kam skriti. Tu je med nami, srečamo jo povsod, na vsakem koraku; tudi, ko gre za šport, dosežke, celo vpis v Guinessovo knjigo rekordov. Ali ni to žalostno ?!
Pa se kdaj vprašamo kaj sploh rabimo za srečo? Kako malo se zavemo šele, ko zbolimo. Pred tem smo imeli na tisoče želja, nato eno samo.
Tistim, ki so nesrečni, ker ima sosed lepšo hišo, boljši avto, ker imajo vikend in so odpotovali še na Maldive, bi svetovala naj eno samo popoldne preživijo na urgenci. Tja naj pridejo zdravi, sedejo naj in se razgledajo okoli. Prihajali bodo rešilci, z njimi bolni in umirajoči, nekateri bodo preživeli, drugi ne. Ob vsem tem pa naj po uri ali dveh sedenja vstanejo in odidejo. Kajti to lahko storijo, ker so tja prišli ne da bi pomoč rabili. Vsaj ne tisto, ki jo tam nudijo.
Zagotovo pa jih tokrat ne bo dajala zavist do tistih, ki so jih tam pustili.
Torej je ta, po domače »foušija«, res stvar, ki nas lahko naredi hudo nesrečne. Poskusimo se jo rešiti, jo pregnati, nadomestiti s prijaznostjo.
Le še zadnja misel:
Prijateljeva zavist je hujša od sovražnikovega sovraštva. /Španski/
In zadnje vprašanje:
Koliko imamo sploh pravih prijateljev? Včasih je potrebno o tem globoko razmisliti.
Naj nam sončnega dne nikoli ne zasenči zavist.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
