»Kdor vedno samo sprejema in nikoli nič ne da,
je podobem stoječi mlaki,
kjer za vekomaj ostane vse kar vanjo pade
in kar vanjo pade tudi strohni.«
Misel, ki nosi pomembno sporočilo. Bogastvo namreč potrebuje dotok in odtok, tako kot voda; če želimo, da je vedno sveža. Sicer postane Mrtvo morje, ki le sprejema in je zato postalo stoječa voda, v kateri ne uspeva nič.
Če dajemo nesebično, torej pri tem ne želimo in zahtevamo povračila, če dajemo iz srca in zato, ker to radi storimo, sprožimo poseben tok; pravimo mu veličasten vzgib dobrote. Srečni smo takoj, ne čutimo pomanjkanja, ne jezimo se in ne očitamo, da smo nekaj dali, pa ničesar dobili. Če smo pozorni, se čez čas začnejo stvari vračati. Morda ne na tak način kot bi kdo pričakoval, torej materialno ... in vendar nas začne krog dajanja in sprejemanja osrečevati.
Izhajala bom iz lastnih izkušenj. Te segajo nekaj desetletij nazaj.
Študij prava me je pripeljal na tožilstvo, temu bi lahko rekla usoda, še toliko bolj, ker mi je bil namenjen oddelek za mladoletniško prestopništvo, h kateremu sta se kasneje pridružila še družinska in spolna kriminaliteta. Prišla sem do velikega spoznanja. Denar, ukraden banki, pošti, ... poneverjen ali oropan, se lahko nadomesti, celo natisne. Človekove duše ter telesa, ki sta prizadeta od gorja, nasilja, zlorab, ... pa ni več mogoče sestaviti v popolno celoto. Zato je tako pomembno spreminjati odnose med ljudmi, se učiti nenasilja, ga prepoznavati in se mu upreti, ... zato, da bodo otroci imeli dom, družino, da bo zanje poskrbljeno tako, da ne bodo zrasli v »pohabljene« odrasle, ki jih bodo brazgotine na psihi in telesu spominjale na trpljenje, skozi katerega so morali iti in zaradi tega ne bodo nikoli več taki kot bi lahko bili.
Ko sem leta in leta spremljala usode številnih žrtev, se mi je zdelo, da je nujna celostna in široka pomoč družbe, saj en organ ne more rešiti nastale situacije, rešitve ne more prinesti niti kaznovanje storilcev. Prihajali bodo novi in z njimi številne žrtve. Tudi zato je nastal Beli obroč Slovenije, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. Poznajo ga številne evropske države in v času, ko sem bila predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, sem dala pobudo za njegovo ustanovitev; da bo žrtvam v bodočnosti bolje. Da ne bo obstajalo le kaznovanje, pač pa tudi pomoč vsem, tako storilcem, kot žrtvam, kajti brez enih ni drugih in obratno.
Tudi zato sem napisala Naše deklice z vžigalicami, dvanajst pretresljivih zgodb o nasilju vseh vrst z odzivi in komentarji številnih znanih in neznanih Slovencev. Pomeni pomoč vsem otrokom, drobnim, nemočnim, žalostnim, ustrahovanim, potisnjenim v spolnost odraslih, vsem deklicam, ki so morale prehitro odrasti, vsem ženskam, ujetim v zanke groženj, nasilja in strahu pred jutrišnjim dnem, vsem, ki jih skrbi nasilje na cesti, šoli, v lokalih in za štirimi stenami domov, ki jih edine imamo.
In ob letu osorej izdala še eno knjigo; Naše dečke z ulice in vanjo zapisala:
»Vsem dečkom, ki jim otroštvo ni prizaneslo, vsem moškim, ki jih je usoda pripeljala v temne in mračne ulice, soočila z alkoholom in mamili, nasiljem, tistim, zaradi katerega so postali storilci ali žrtve, včasih prezgodaj ujeti v svet odraslosti, vsem, ki potrebujejo razumevanje in pomoč, ker morajo razmisliti o sebi in drugih ter reči: »Ne, po tej poti ne bomo hodili naprej.«
Zaželela sem, da bi skupaj zmogli in se »včeraj« ne bi ponovil. Vsa sredstva od prodaje knjig so namreč namenjena dobrodelnosti; pomoči žrtvam pa tudi novemu projektu zagovorništva otrok.
Pilotski projekt teče v okviru institucije varuha človekovih pravic.
Zavedati se je potrebno, da bodo otroci jutri odrasli in bodo imeli svoje otroke. Nihče ne sme pozabiti, da smo bili tudi mi otroci. Želim si le, da v bodočnosti ne bo toliko »deklic z vžigalicami« in »dečkov z ulice«.
Tudi zato sem v minulem letu prepotovala Slovenijo, obiskala številne knjižnice in kulturne domove, šole, vrtce in zavode, se srečala z mnogimi ljudmi, ki bi radi pomagali in se tako podpisali pod črko D kot DOBRODELNOST.
Zaključila bom z mislijo Rudija Kerševana:
»Včasih nam je, da bi svoje življenje dali v omaro
kot obrabljen kos garderobe.
Včasim nam je, da bi ga dali
beraču za srečo, saj nam je kot komaj kaj vreden kovanec.
Ne dajmo ga nikamor in nikomur. Še tako težko in komaj kaj
vredno, je vredno, da ga živimo. Je naše življenje.«
Včasih smo rekli: Samo milijon nas je, sedaj sta tu dva in če bi le tisti prvi milijon, torej odraslih in zaposlenih, dal enkrat v letu 1 EUR-o za številne žrtve kaznivih dejanj, bi zbrali 1milijon EUR-ov. Spremenili bi življenja mnogih. Če najdete rešitev kako bi to storili, kdaj, na kakšen način, mi sporočite, ... to bi lahko bila naša največja skupna akcija. Pomislite; en sam kovanec na en sam dan v letu, pa toliko srečnejših posameznikov in družin.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
