»Na kos papirja si zapišite življenjski cilj.
Zdaj ko je zapisano črno na belem,
lahko kam pridemo.
Le redki znajo opredeliti svoj cilj,
še manj jih je, ki ga znajo zapisati.
Dokler nimamo pred seboj jasnega cilja,
ne moremo užiti sreče.«
Rossby Bayron
Le otrok je tisti, ki se v prvih letih igra v peskovniku, sestavlja lego kocke, se vozi s skirojem in kolesom, pri tem pa ne zasleduje posebnega cilja. Ko sestavi grad, ga lahko podre in izdela pristanišče, pa ladjo ali stolp. Zida in ruši, se vozi v krogu ali okoli dreves in mu pri tem ni potrebno razmišljati v kolikšnem času bo dosegel kakšen cilj. In vendar so tudi tu izjeme. Starši, ki otrokom preprosto ne pustijo otroštva. Ko skače, naj pri tem šteje, če sestavlja kocke, naj opisuje kaj dela, pri tem zbira črke in v peskovniku piše prve besede. Tudi otroštvo ni več to kar je bilo, bi rekli. Ker v vrtcih še ni (kakšna sreča) preizkusov inteligentnosti otrok, ki bi jih razvrščali, kategorizirali v boljše in slabše, se to začne že kmalu v šoli. Od petega razreda naprej so učenja na višji stopnji, pa preizkusi, boj za ocene, ki te bodo popeljale v želeno srednjo šolo. Kam se vpisati, kakšne kvote, kje so omejitve, ...? Gimnazije pomenijo boj za uspeh in novi cilj – želeno fakulteto. Ta se ti lahko odmakne, ker nimaš dovolj točk, ker ni priznanj. Bluziš naokoli, študiraš ob delu, celo obupaš. Cilj vidiš ali ne. Tudi faks ni več to kar je včasih bil. Nič kolegialnosti, boj za desetice; če dobiš sedmico, pristopiš še enkrat ali dvakrat, da oceno izboljšaš. Na koncu bodo za marsikatero službo štele le devetice in desetice. Ko bi le zmogel povprečje nad 8,5, si želiš ti ali tvoji starši. No, pa smo tam. Ko imaš diplomo, bi včasih zaobjel svet. Sedaj niti ne. Bog ne daj, da si pravnik in si želiš še pravniški izpit. Loviš decimalke in mesta po vsej Sloveniji. Sicer pa je tu še magisterij in doktorat. Mladi raziskovalci so tako zaželeni. Če se zaljubiš in si zaželiš še varno gnezdece in »družinski pristan«, je tvoj cilj še ena od graščin po Sloveniji, kjer prirejajo poroke, pa farna cerkvica in nato prva plača. Če ti niso starši še za časa življenja voljni dati tisočih eurov, če jih nimajo, če je teh premalo, potem borba za uvrstitve v liste za stanovanja različnih skladov. Iščeš domek, parcelo, garsonjero, najem, lastništvo; samo, da je štalca in nato kravca. Pa je spet en cilj mimo. Pridejo pogodbe za določen ali nedoločen čas, nosečnosti z vsemi zapleti in riziki, pa pohištvo na obroke, kakšen čolniček, pa dopust pod palmo ali v šotoru, hotelu, bungalovu ali v Dominikanski republiki. Koliko ciljev si že dosegel dragi človek, pa še boš moral hlepeti po novih in novih. Menjave služb, gradnje hiš, dopusti, smučanja in plavanja. Z otroki se ti vse ponovi. Bližaš se času, ko boš dal izdelati izračun za penzijo. Prvi pogoj in tisti naslednji. Naenkrat se ti začnejo cilji kopičiti, saj si vendar človek srednje generacije, h kateri se zateka starejša, ki išče domove in košček zemlje za poslednji počitek ter mlajša, ki se spet preriva v peskovniku. Je torej res pametno pisati cilje in jim slediti? Ali je bolje živeti tudi za kak lep sončni vzhod in zahod, prve zvončke, ki oznanjajo pomlad, četudi lažno, pa ptičje petje, ki ga skoraj ne poznamo več. Ustavi se za trenutek, dragi človek, saj si uničil že cel ozonski plašč, izropal zemljo in povzročil kisli dež, pregnal ptiče in spoznal sto in eno bolezen. Imaš še vedno cilj, ali si obstal na poti, ki je spet tlakovana s trpljenjem narave in človeka v njej?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
