»Človek se prebija, dokler je mlad.
Kasneje pazi, da se mladi ne prebijajo.«
Pajo Kanižaj
Minuli teden sem ostala pri 3. aprilu, dnevu, ki me je po nekaj stopnicah, ki so še vedno tam, ponesel v višave tako imenovanega »Bangladeša«. Tako smo rekli prizidku sodne zgradbe, ki je mejil na Trdinovo, a se iz njega ni dalo priti na Policijsko postajo Center in od tam k nam.
Ko razmišljam ali smo bili hudo ambiciozni, da smo kot pripravniki pristali na tožilstvu ali ne, lahko rečem, da smo imeli hudičevo srečo. Nobenih ocen v decimalkah, uvrstitev v vrstni red do številke sto in več, pogovorov za »umetniški vtis«; le čakanje na enem izmed seznamov, ki niso bili tako zelo dolgi kot dandanes.
O tem premišljujem te dni, ko na hodnikih Vrhovnega državnega tožilstva spet videvam mlade, vsakih dvajset minut nov obraz – v vrsti čakajočih za sprejem na mesto pripravnika. Več sto vlog za nekaj mest in tako že nekaj let. Hvala bogu, da jih imamo; tožilske pripravnike, si rečem, saj tu lahko kdo nadomesti tisto stotinko, ki v slalomu ukrade medaljo, tu pa nekomu za mesece, leto ali dve, oddalji prvo službo. Tale Pajo, ki je na temo ambicioznosti napisal bogokletni stavek; je morda mislil tudi nas? Mnogi, ki smo sedaj pravniki, z diplomami izpred desetletij, visoko v pravosodju, politiki, profesuri, diplomaciji, gospodarstvu in še kje, morda celo ne bi bili nikoli tu. Zato se vprašajmo ali je prav, da se je potrebno učiti za ocene, ko pa vemo, da je pravo živ organizem, ki ga poleg znanja, ki se dnevno spreminja, kroji še logika, da ne rečem, tudi zdrava kmečka pamet. Če te ni, če ni retoričnih sposobnosti in še marsičesa, si lahko visoko povprečen jurist, pa bo brez tvojih »umotvorov« na kateremkoli področju dela, svet mirno tekel dalje, ne da bi te kdajkoli pogrešal.
In kaj meni pripravnica s svežim pravniško državnim izpitom v žepu? Pravi: »Pravosodni izpit. Če se mene vpraša, velika loterija ... študiraš tiste kupe zakonov, na koncu pa je v veliki meri odvisno koga dobiš za izpraševalca. Je to nekdo, ki išče znanje ali nekdo, ki hoče doktorsko razpravo. Nekateri celo nimajo nobenega pedagoškega pristopa in že vprašanja postavljajo tako, da se ti še sanjati ne začne kaj želijo, ko že padeš. Nekateri sprašujejo tako kot, da si že celo življenje odvetnik, tožilec, notar ... Tudi pri pisnem delu je podobno. Lahko dobiš tanek spis ali pa debel zalogaj, poln izvedenskih mnenj, da ga komaj prebereš, kaj šele, da bi argumente zbral in jih utemeljil. S seboj imaš cel kovček stare zakonodaje, ker nikoli ne veš koliko bo star spis. Tistih šest mesecev, kolikor v povprečju traja učenje in potem izpit, je eno izmed obdobij, ki bi jih z veseljem izbrisal iz svojega življenja«.
V oči je zbodel tudi članek, ki je bil v Delu objavljen 3. aprila in je nosil naslov: »Celih dvajset let do pripravništva«. Zapisano je bilo: »Tisti sodniški pripravniki, ki na ljubljanskem Višjem sodišču niso na prednostnih seznamih – to pa so vsi tisti kandidati, ki imajo povprečje ocen izpitov nižje od 8,6 – bodo po ocenah tega sodišča, na opravljanje sodniškega pripravniška morali čakati skoraj dvajset let«. V tekstu je bil zapisan še podatek, da je na ljubljanskem Višjem sodišču predvidenih 92 mest, prijavljenih pa vsaj 1.240 kandidatov.
In prihajali bodo novi in novi ...
Je torej ambicioznost tista, ki nas žene naprej, naprej? Še tako teoretično podkovan pravnik, četudi s povprečjem 9,61, se bo morda izgubil v navadni roparski tatvini, v kateri bo videl znake ropa in izsiljevanja, pa še predrzne tatvine hkrati. Kaj šele, ko bo moral v enem samem mesecu napisati dvajset sodnih odločb, poslušati na desetine predlogov polnih tožilcev in odvetnikov, ter se odločiti za razsodbo, ki bo zdržala tudi najbolj bojevite, hudih besed, argumentov in vročekrvnosti polne pritožbe.
Naj bo torej pripravništvo, ne le ambicija mladih pravnikov, pač pa tudi dosegljiva realnost. Pomagajte, da bodo sinovi in hčere tega naroda, ki bi ga radi imeli, tisti, kakorkoli mu že rečemo, ta hip pravniško državni izpit, dosegli pred Kristusovim letom. Pravosodno ministrstvo pripravlja besedilo predloga sprememb. Upajmo na najboljše.
»Bolje se je vrniti
in splesti mrežo,
kot hoditi ob vodi
in si želeti rib.«
Kitajski pregovor
Še je čas, da začnemo razmišljati o naši ambicioznosti. Tisti, zdravi zaradi katere ne bo nikoli sram ne nas in ne naših najbljižjih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
