»Beseda je najmočnejše sredstvo uma.
Včasih, ko spregovorimo,
pripravimo naše atome do tega,
da zanihajo in spremenijo svoj položaj.
Pa ne le naše lastne atome;
poleg drugih učinkov
znižamo ali zvišamo nihanje atomov v telesih ljudi,
s katerimi pridemo v stik.«
Charles Phill More
Čudovita misel za uvod v pisanje mojih kolumen.
Povabilo urednika portala IUS SOFTWARE g.Tonija Tovornika, me je, priznam, nadvse prijetno presenetilo. Prišlo je v marcu, mesecu, ki obeta pomlad. Letošnja je na nek način tihi podaljšek zime, ki je skoraj ni bilo. Bilo so dnevi, ko je že zjutraj zasijalo tisto, skoraj žareče sonce, njegova moč se je tam okoli poldneva povečala, da si, če si se zazrl skozi okno pisarne, nenadoma znašel v drugem svetu. Spraševali smo se ali je to sploh možno, kdaj bo končno snežilo, zmrzovalo, zeblo in od kurjave grelo? In nenadoma sem dobila velik občutek krivde, da sem sama del sveta, ki se bo nekega dne sesul, saj nas bo narava preprosto izdala. Čeprav mi je bilo ob pogledu na prve popke in iz čebulic porajajoče se cvetove, nadvse lepo, sem si takoj zatem rekla: »Kam to pelje? Ni prav, da je tako. Bo poleti snežilo?« In pogovori o vremenu so bili spet zaskrbljujoči. A, sedaj je nastopila tudi tista prava, uradna pomlad, ko sme greti in brsteti. Ko je to več kot normalno in nas preseneča le muhasti april.
Razmišljam o tem, da si bom lahko v kolumnah dala duška in pisala o marsičem. O vsem, kar me vzpodbuja ali moti, veseli ali žalosti, se dotikala številnih tem, ki burijo vsakdan ali le redke, ostala blizu pravu ali zajadrala povsem drugam. Da, to je tista svoboda, ki so mi jo dali, ki mi torej omogoča, da pišem, vi prebirate ali me preprosto preskočite. Ne drznem si upati, da bom vedno zanimiva, a pomembno je, da pišeš to kar resnično misliš in občutiš, kajti sicer ni več tebi lastno in predstavljaš slabo kopijo nekoga. Pravijo, da, če si nekaj resnično želiš, to tudi dobiš. Ob dnevniku v Sobotni prilogi, pred natanko štirimi leti, sem komaj čakala, da se je zavrtel teden in sem lahko pisala o vsem, kar se je dogajalo, zaznamovalo ure in dneve. Sedaj spet.
Ne želim si pisati kar tako, brez repa in glave, po občutku, pač pa po nekem vnaprej določenem vrstnem redu, da se bo zvrstilo mnogo tem, da bom lahko na papir prelila številne misli, želje, hotenja.
Sistematičnost mi narekuje, da tokrat ponudim le uvod, da se spoznamo, naveženo prvi stik in nato skupaj čakamo naslednji torek.
Naj vam torej razkrijem skrivnost: ta je v preprosti ABECEDI. Brez nje ne moremo. Ko smo stopili v svet črk, se je vse začelo z velikim A. In spoznavali smo jih, se učili. Sedaj sestavljajo naše življenje, tisto do Ž. Če nekomu rečeš, da misliš napisati vse od A do Ž, lahko pričakuje, da bo tu skoraj vse. Se še spomnite Mladega vedeža, ki smo ga tako radi prebirali, si ogledovali slikice, spoznavali dom in domovino, sonce, luno in zvezde, pa še kaj? Svet v malem.
Zato vas torej najprisrčneje, najspoštljiveje in vse na naj, vabim, da se srečamo takoj prihodnji teden.
Za zaključek misel, ki naj vas obogati in nudi obet, da bo »skupna« pot lepa.
»Ni ugodnega
vetra za človeka,
ki ne ve
v katero pristanišče pluje.«
Michael Demontaigne
Preživite lep teden, sama pa bom začela, tako kot točno pred devetindvajsetimi leti, ko sem 3.aprila prvič prestopila prag sodne palače na Tavčarjevi 9, kot pripravnica Okrožnega državnega tožilstva.
Začela bom torej s črko A.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
