Vrzi rešilni pas,
vrzi rešilni pas,
nekdo se danes utaplja.
(Edward Smith Ufford)
Zakaj je zaprtih vedno več? Smo represivni? Gre za ljudi, ki jim je svoboda gibanja omejena iz različnih razlogov; poleg pripornikov in obsojencev so še mladoletniki v mladoletniškem zaporu ali prevzgojem domu in vzgojnih zavodih, posebej osebe z duševnimi motnjami ali boleznimi, tujci v centru za tujce in prosilci za mednarodno zaščito. Dnevno se sprašujemo ali smo pripravljeni na še večje število zaprtih oseb in ali sprejemamo drugačne oblike, ki nadomeščajo klasični zapor. Kako gledamo na nove zakonodajne možnosti ki obtoženim, ki kazniva dejanja priznavajo, prinašajo olajšave? Se vse dogaja prehitro ali prepočasi?
Spominjam se zapisa dr. Dragana Petrovca, da živimo v svetu, ki postaja vse bolj kaznovalen. Napisal je tudi, da raziskave javnega mnenja povsod po svetu, tudi v Sloveniji, razodevajo kaznovalno naravnanost državljanov, pri čemer naj bi, da bi kaznovali krivca, bili pripravljeni žrtvovati tudi povsem nedolžne. Kazen se ponekod spreminja v obred in zločin. In na koncu se je vprašal: »Ali prihaja čas, ko bodo množice zahtevale »kruha in kazni«?«.
O tem še kako razmišljam v dneh, ko stolpce vseh tiskanih medijev in vse prve spletne, TV in radijske novice ter klepete ob kavi prepravljajo občutki, ki jih nismo poznali, stavki, ki niso bili pogosti in zapisi, ki jih že dolgo ni bilo.
Gre za številna vprašanja ljudi, ki so naslovljena tudi na Varuha in so v skladu z 2. členom Ustave RS: Ali je Slovenija še pravna država? Sedaj celo mnogi zatrjujejo: »Začelo se je. Padajo glave, ni pomembno kdo si, ni nedotakljivih, vsak dan kdo za zapahi.«
Nova procesna zakonodaja, ki nudi institute, ki jim prav v Sloveniji v preteklosti ni bilo moč napovedati srečnega začetka uporabe, prej neuspeh in neslaven konec (predobravnavni narok, na katerem se obdolženec izjavi o krivdi in sporazumu o priznanju krivde, ki ga obdolženec sklene z državnim tožilcem), še kako živi. Vsak dan smo priče sporočilom o tem, da je kdo, celo za kakšno izmed hudih kaznivih dejanj, priznal krivdo in s tem očitno računal na milejše kaznovanje. Smo postali resnicoljubnejši, ali so organi odkrivanja in pregona tako uspešni, da se storilci kaznivih dejanj, ki so še do nedavnega upali na dolgotrajne postopke zavlačevanja, izločevanja dokazov in svoj uspeh, obupali?
Kot dolgoletni tožilki mi je bilo vedno povsem jasno, da je potrebno hoditi vštric ali celo pred storilci kaznivih dejanj, zlasti gospodarske kriminalitete, ki je bila na začetku res velik korak pred tistimi, ki so jo odkrivali in onimi, ki smo jo preganjali. Še tako dobra teorija ni pomagala, saj ti fakulteta nikakor ni dala znanja, ki je v praksi še kako potrebno. Leta trdega dela, »brušenja« zakonodaje in njenega posodabljanja ter praktične specializacije kadrov za številna področja, pa so zagotovo prinesla strah pred tem, da bodo dokazi taki, da bodo vzdržali vsakršno presojo in razblinili dvome. Težko sem sprejemala, to so trditve nekaterih, da slovensko pravosodje v zapore pošilja le »majhne ribe«, ko pa zlasti sedaj kot varuhinja tudi v okviru že navedenega državnega preventivnega mehanizma ugotavljam, da je prezasedenost zaporov izjemna.
Število zaprtih oseb se je v zadnjih letih močno povečalo, pri čemer je povsem jasno, kdo sedi v največjem zaporu na Dobu, kjer je število oseb, ki prestajajo celo kazni nad deset, celo trideset let, precejšnje. Kljub temu, da mnogi, med njimi je bil tudi dr. Petrovec, trdijo, da represija za nikogar ni dobra, pa si ne predstavljam, da bi obtoženi priznavali dejanje in se želeli s tožilstvom pogajati, če bi vedeli, da bodo v nasprotnem primeru, če jim bo torej dokazano dejanje, po izpeljavi celotnega dokaznega postopka, dobili nižjo kazen. Pogajanja so torej stvar presoje kaj se splača in kaj dobiš v zameno za priznanje. Bi kdo lahko kdaj brez priznanja za vzeti milijon evrov dobil hišni zapor in možnost dela med tednom? Medijsko razvpitemu varnostniku Sintala je to uspelo.
Tako torej počasi pridemo do spoznanja da pravosodje deluje. Da imajo novi zakoni težo in uspeh. Tožilec in tudi sodišče ceni, če nekdo dejanje prizna, se zanj pokesa in je pripravljen začeti drugačno življenje. Je to torej preporod v miselnosti mnogih, da se ne splača biti pošten, ker nihče za nič ne odgovarja, ker so kazni nizke, ker ti ne morejo nič dokazati, ker je vedno dvom in ker so, tako pravijo, vsi podkupljeni, skorumpirani, politično zmotivirani in polni konstruktov? Počasi, res počasi, se začenjamo privajati na nov način razmišljanja, da je vredno živeti pošteno, v mejah svojih zmožnosti in si z delom pridobiti sredstva za preživetje. Škoda, da smo zamudili toliko let, saj bi sicer še imeli mnoga delovna mesta, manj ljudi brez zaposlitve in brez socialnih transferjev. Kot varuhinja namreč dan za dnem poslušam, da bi ljudje raje delali kot prosjačili, ker jih nobeno delo ne more tako ponižati kot nenehne prošnje za hrano, obleko in preživetje. Sebe in otrok.
Da država ni zgolj represivni aparat, pač pa tudi preventivni, celo za tiste, ki so nekaj zagrešili in jim je odvzeta prostost, pa nedvomno kaže tudi zgoraj navedeni mehanizem Varuha človekovih pravic. Opozarjamo na potrebe po spoštovanju dostojanstva vseh, tudi obsojencev. Po našem stališču mora namreč država zagotoviti, da vsakdo prestaja odvzem prostosti ob pogojih, ki ustrezajo tako njegovi zdravstveni zmožnosti kot tudi spoštovanju človekove osebnosti. Zelo vzpodbudne so bile tudi naše ugotovitve glede proučevanja možnosti samooskrbe v ZPKZ Dob pri Mirni s kmetijskimi in živinorejskimi izdelki. Proučiti pa je potrebno tudi možnosti širšega dela obsojencev.
Le resna skrb vseh državnih institucij, ki so zadolžene za to področje, bo lahko vodila k spoštovanju vseh človekovih pravic, tudi za priprte, obsojene in ostale, ki jim je na kakršenkoli drug način odvzeta prostost.
Zaključujem z mislimi dr. Dragana Petrovca iz knjige Kazen brez zločina, ki je zapisal: »So ljudje, ki jim kaznovanje drugačnih pomeni pogoj za preživetje poštene družbe oziroma njenih brezmadežnih članov in kaznovanje povzdigujejo v kulturo. So tudi drugi, ki se kaznovanju kot očitno razpoznavnemu znaku družbene naravnanosti upirajo in ga poskušajo omejiti na izjemne primere. Kronologija spopadov med njimi dokazuje premoč prvih in trdoživost poražencev.«
Dodajam, ni ga, ki si ne bi želel, da kaznovanje sploh ne bi bilo potrebno, ker bi odpadli vsi razlogi zanj in bi živeli v pošteni družbi, brez kriminala, ki le jemlje in ne daje, ki bremeni družbo, ne le zato, ker povzroča milijonske škode in ne le z dejanji, pač pa tudi z odpravo posledic, celo zaradi kaznovanja. Kdo ne bi rad dočakal čas, ko bi se vsak zavedal posledic svojega ravnanja, se za napake opravičil in jih popravil, priznal kar je storil in se s tem izognil hujšemu kaznovanju?
Leta smo poslušali, da je pravosodje nesposobno, ker ne zmore izpeljati procesov, ker prejema plače, ki si jih ne zasluži, ker je zaščiteno s trajnim mandatom, ker ne kaznuje, pač pa oprošča. Je torej sedaj spet nesposobno, ker zmore in to hitro, izpeljati številne procese? Težko je, če o tem sodijo tisti, ki menijo, da je vedno vse narobe. Prepričana sem, da množice ne bodo več zahtevale »kruha in kazni«, kot je bilo zgoraj zapisano, pač pa le pošteno življenje, saj je pot do kazni tudi za družbo draga, predraga. Pred kaznijo je namreč »greh« in če je veliko takih grehov, ki jih sploh ni moč popraviti, se ni treba spraševati zakaj bi morala v našo državo vkorakati »trojka«. Da je le ne bo. Poti do nje so bile dolge, zavite, prav nič ni prišlo čez noč in samo od sebe. Tudi veliki primanjkljaji v državni blagajni ne. Vsaka vreča ima dno in stalno jemanje brez dajanja jo prazni.
Če kdo, je Varuh človekovih pravic tisti, ki zahteva spoštovanje pravic. Vsekakor pa imamo vsi poleg pravic tudi dolžnosti in prav teh se običajno premalo zavedamo. Dan za dnem.
Karajte se za tisto, kar storite narobe.
(Pitagora)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
