Razmišljanje z rahlo distanco od vsakodnevnih slovenskih peripetij človeku omogoči drugačen pogled. Nevpletenost je vselej koristna, ni pa nujno tudi čustveno spodbudna. Zakaj, refleksija o današnji Sloveniji ne more skriti razočaranja. Kako je mogoče, da smo pognali v zrak vse komparativne prednosti, ki smo jih imeli vsaj pred nekdanjim vzhodnim blokom?
In kako je sploh (!) mogoče, da ob jasnem zavedanju, da smo zapravili že domala vse, na čemer bi lahko gradili svoj razvojni model, v javnem, zlasti pa v političnem smislu še naprej pulimo še zadnje koreninice, iz katerih se vsestransko napaja telo slovenstva?
Človek seveda razume, da je politika – kot zrcalo javnih zadev – konflikten podjem. Tako med ljudmi, zlasti pa vplivnimi fakcijami, nikdar ne vlada harmonija, kvečjemu raznorazni statusi-quo, v katere so skupine moči bodisi prisiljene bodisi si jih izberejo na podlagi lastne cost-benefit kalkulacije.
Toda če so konflikti že dejstvo, jih normalna politična skupnost, qua skupnost, ne prižene do roba, kaj šele čez. Razen, če se je odločila za samouničenje, kar je s povsem evolucijskega človeškega vidika skrajno nenavadno. Bolj verjetno je, da se samouničevalna politična skupnost, sploh ne pojmuje kot skupnost in zato niti ne deluje tako. Če ni skupnosti, potem tudi ni samouničenja. Je le uničevanje svojih nasprotnikov. Celo sovražnikov.
In prav to je tisto, kar v precejšnji meri lahko pojasni enega od vzrokov za obstoječo slovensko tragedijo. Nikakor pa ni edini. K temu je treba prišteti še vse tisto, po čemer se ločimo po svoji patološkosti od drugih držav. Patologija je namreč vseprisotna, a nekje bolj drugje manj izrazito. In kot sem ugotavljal prejšnjič, Slovenci smo si naložili prav posebej težak križ.
Zakaj? Odločili smo se za perpetuacijo zaprtosti. Ta je vodila v samozadostnost in nezaslišano pod-povprečništvo. Kdo vse in kaj vse, ter kako, nastopa in sedi na slovenskih institucionalnih sedalih, je včasih že kar tragikomično. Zahtevo po enakosti v (intelektualnem) uboštvu smo res prignali do skrajnosti, k temu pa smo dodali še revolucionarno sovraštvo vseh barv do vsega, kar ni naše.
Na vse skupaj smo prilili še zvrhano dozo licemerstva in pristnega balkanizma v generično pejorativnem, ne nujno geografskem smislu. Zakaj v marsičem smo slabši, kljub svoji oholosti, od tistih, ki jih pošiljamo na Balkan, da o čehih ne gre niti izgubljati besed.
Prvovrsten dokaz za to je bil nedavni fantastičen prispevek nacionalke o »bio integrirarnih povsem domačih pridelkih«, kupljenih na tržaški veletržnici. V tistem prispevku smo se spet lahko pogledali v ogledalo in videli, kako pokvarjeni v bistvu kot narod smo. Ne nategujemo le države, temveč še z večjo mero zadovoljstvo drug drugega. Sočloveka.
Pa vendar, v bran tistim, ki so jih tamkaj ujeli na delu, nekateri od njih so – kot apostol Peter – vendarle pokazali, da še vedo, kaj je prav, da vedo, kaj je narobe, tako da so se po večkratnem zanikanju svoje »krivde« v sramu pred kamero skrili za skladiščne vozičke.
Problem je, ker so premnogi ta sram že zdavnaj izgubili. Pa sedijo na najvišjih stolčkih, tako da njihove noge že dolgo ne dosežejo več tal; kaj šele da bi oni sami segli do kolen komu v mednarodni skupnosti. No, ta se, sodeč po primeru žvižgača Snowdena, tudi lahko skrije za skladiščni voziček. Prostocarinski sporazum EU-ZDA bo za to ponudil še več blaga in zato prostora.
Torej, ali bi v Sloveniji lahko bilo drugače, tako da vsega tega ne bi bilo? Seveda. Če bi bili drugačni mi sami. Dokler pa ne bomo, bo pač, kot poprej, vse po starem. A tako ne bo več dolgo, ker tako preprosto ne gre.
Treba bo začeti drugače. Prepotrebna je preobrazba slovenskega narodnega značaja v duhu vsebinskega liberalizma. Če imamo za to še časovno okno priložnosti kot politična skupnost, je veliko vprašanje, na katerega si ne drznem odgovoriti. V tej eksistenčni politični anksioznosti pa me tolaži vsaj misel, da to okno vselej ostaja odprto na ravni posameznika.
In sedaj boste rekli, kaj ima vse to pisanje opraviti s pravom? Zapisano je neločljivo od prava. To je namreč natančno tako: tako dobro in tako slabo, kolikor so tovrstnih značilnosti ljudje, ki ga ustvarjajo. Slovenija je, vsak dan znova in že spet, najlepši dokaz za to.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
