Kako nekdo živi,
je navsezadnje ena od pravic,
ki je ostala posamezniku –
kadar in če ima priložnost,
da lahko izbira.
(Alice Walker)
Kaj je navsezadnje obdržalo
človeštvo na tej stari krogli,
kljub tragičnim napakam,
ki jih je zagrešilo,
če ne vera v nove možnosti
in pogum, da jih zagovarjamo?
(Jane Adams)
72. člen Ustave Republike Slovenije jasno določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katero mora skrbeti država, ki določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnostih, prav tako pa je določeno, da je povzročitelj škode dolžan to poravnati. Pa je vse to res?
Zagotovo ni prav nobenega dvoma, da je država dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje, postaviti pa mora tudi pogoje in obseg za poravnavo škode, ki jo državljani ali organizacije povzročijo. Zakon o varstvu okolja v 14. členu določa pravico do zdravega življenjskega okolja, pri čemer so tistim, ki menijo, da so jim te pravice kršene, na razpolago pravna sredstva. Določena je tako kazenska kot tudi civilna odgovornost za obremenjevanje okolja.
Tudi Varuh človekovih pravic se je dolžan ukvarjati s problematiko varovanja okolja, saj kot samostojna in z ustavo določena državna institucija preverja ali je bila morda s kakšnim aktom državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil kršena katera izmed pravic posameznika. Srečevanje z nevladnimi organizacijami s področja okolja je tako pri nas že tradicija. Pred kratkim smo prvič odšli na teren, za cilj pa izbrali vsaj že zadnjih 30 let znano Celjsko kotlino, ki se pojavlja kot ena izmed najkritičnejših v poglavju onesnaževanja. Ob njej je zagotovo še Mežiška dolina, ki pa je pred kratkim doživela sanacijski program. Pogosto se sprašujemo ali je prav, da zgolj opozarjamo, ugotavljamo, se dogovarjamo, pa tudi kdo ima prav; ali država z monitoringi samih onesnaževalcev ali okoljevarstveniki, ki so na terenu izjemno dejavni. Dogaja se, da izračuni enih in drugih niso povsem enaki.
Terenski ogled je tokrat prinesel tudi neposredna srečanja z ljudmi, ki so odkrito priznali, da je kriza tako huda, da izkoristijo vsak pedenj zemlje, da na njej kaj pridelajo, pa čeprav vedo, da to ni zdravo.
Enotni smo, da mora Slovenija v naslednji finančni perspektivi 2014 – 2020 prijaviti projekte sanacije starih bremen in jasno ločiti degradirana in prekomerno onesnažena območja. Zagotovo je kriza čas, ki je najmanj primeren za zapiranje delovnih mest, ki nenazadnje prinašajo kruh preštevilnim, zato pa vsekakor čas, ko je nujna vsaj sanacija. Pogosto se sprašujemo koliko stane in kako najti denar zanjo, če pa pomislimo na izgubljeno zdravje in posledice bolezni, vidimo, da lahko to vodi le v prelaganje sredstev iz enega v drugi žep. Česar ne bomo porabili na področju kmetijstva in okolja, bo nujno rabilo zdravstveno področje. Aktivnosti ministrstva za okolje so zagotovo prepočasne in vseh bremen ne moremo naložiti občini, saj se je potrebno vprašati tudi kdo je večinski lastnik Cinkarne. Le sodelovanje treh ministrstev; za kmetijstvo in okolje, za gospodarstvo in zdravje, lahko prinese dalekosežne rezultate, ki bodo ljudem dali vedeti, da je zdravje pred vsako ekonomsko kategorijo.
Spominjam se filmov, ki so v preteklosti za mnoge od nas pomenili skoraj znanstvenofantastični pristop k prikazovanju hude onesnaženosti, a je to danes tu in realnost. Včasih bi lahko rekli, da marsičesa nismo znali, danes znamo, pa ne zmoremo. Ali res zgolj zaradi denarja ali tudi zaradi brezbrižnosti? Obstajajo raziskave, ki trdijo, da težke kovine v celjski regiji vodijo do preštevilnih bolezni, najpogosteje raka, pa tudi take, ki to negirajo in zaključujejo, da ni raka tam prav nič več kot drugod. Pa otroci? So res dolžni plačevati visok davek, ki se bo zagotovo še pokazal v njihovem življenju? Obstajajo sicer raziskave, ki si nasprotujejo prav glede posledic, a nikakor ni moč iti mimo velike obremenjenosti Celjske kotline s cinkom in kadmijem pa tudi drugimi težkimi kovinami, s katerimi so onesnažena tla, deloma pa gre tudi za kontaminacijo hišnih prahov. Seveda se Slovenija srečuje še z drugimi področji, ki so t. i. »vroče točke«: Jesenice, Mežica, Drava, Litija, Idrija, območje Zasavja, Kidričevo … Okoljevarstveniki pa prav v Celju opozarjajo tudi na geografsko neugodne razmere.
Pravica vedeti je zagotovo tista, ki preko znanosti in stroke prehaja v medije in pomeni pravico do redne obveščenosti in osveščenosti. Različne ocene in razlage strokovnjakov ljudi begajo in zato pogosto ne verjamejo tistim, ki ponujajo boljše rezultate, saj zlasti nevladniki kažejo okolje v drugačni luči. Prav Aarhuška konvencija določa pravico biti informiran o ekološkem položaju in dejstvih, ki kažejo na probleme okolja in njegove onesnaženosti. Zato je potrebno soočiti različna mnenja o tem, kaj je res in kaj ni. Ali je torej onesnaženje v Celjski kotlini povzročilo pravo ekološko bombo in degradiranost določenega območja ali gre za manjše in manj škodljive koncentracije kovin, ali je res, da so ljudje dovolj osveščeni kateri podatki o vsebnosti kovin so realnejši (nevladni ali vladni), predvsem pa kako naprej? Kriza ne sme biti izgovor. Če kje, tu ne.
Na področju okolja smo sicer v minulih letih naredili korak naprej k osveščanju, vsaj z akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Poteza nevladnikov, ki so se ji pridružili številni državljani, je odkrila preštevilna odlagališča odpadkov, ki smo jih s pridnimi rokami sicer očistili. A, toleranca ljudi je neizmerna in kaj kmalu so se pojavila povsem nova odlagališča ali pa odpadki na že očiščenih. Čeprav si ne želimo »velikega brata«, ki bi nas povsod opazoval, sama menim, da snemalne naprave na mestih, kjer se odlaganje začne, nikakor ne bi škodile zasebnosti ljudi, ki bi morda tja v parčkih ali kako drugače zahajali, saj jih na mestih, kjer se ti odpadki nahajajo, ne gre pričakovati v večjem številu. Vsekakor pa bi že obveščanje javnosti o tem, da so nekatera divja odlagališča ali njihovi začetki pod strogim nadzorom prispevalo k strahu pred odkritjem in kaznimi za onesnaževalce. Cilj nadzora zagotovo odtehta pravico do zasebnosti, ki je sicer na javnih prostorih, kjer do odlaganja prihaja, tudi ne gre pričakovati v največji možni meri.
Pravimo, da je kaznovanje sicer ultima ratio, a kaj, ko je včasih edina. Ljudje se kazni vsaj na začetku bojijo, tako kažejo tudi spremembe prometne zakonodaje, ki smo jim bili priče v preteklosti. Mačehovski odnos do okolja je zagotovo rak rana bodočnosti, žal že kar sedanjosti. Vsekakor pa se bodo vplivi resneje zaznali šele v prihodnosti.
Stara okoljska bremena so sedaj tu in zgolj opozarjanje je premalo. Ali bo res treba plačevati Bruslju in bodo kazni za onesnaževanje presegle višino denarja za sanacije, je le še vprašanje časa. Vsi smo torej odgovorni za boljši jutri, ki pa ga ne bo brez resnih ukrepov. Že davno je ugasnila oranžna luč na semaforju prihodnosti okolja. Rdeča ne dopušča novih onesnaževanj.
Verjamem v večno resnico,
da je dom osnovna celica družbe.
Verjamem v brezmejne možnosti
za vsakega fanta in dekle.
Verjamem v domišljijo, zaupanje,
upanje in ideale,
ki so v srcih vseh otrok.
Verjamem v lepoto narave, umetnosti,
knjig in prijateljstva.
Verjamem v zadovoljstvo
ob opravljanju dolžnosti.
Verjamem v drobne,
preproste radosti vsakdanjega življenja …
(O. Davis)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
