V svojem uvodnem nagovoru sem poudaril, da je priložnost spregovoriti na Ustavnem sodišču in razpravljati v dialogu s samimi ustavnimi sodniki izjemen privilegij za posameznike, za iniciativo, ki hkrati pomeni tudi njeno minimalno pripoznanje v slovenski javni sferi s strani tvorcev institucije, ki je poglavitni nosilec in oblikovalec javnega razuma v Sloveniji.
Ko govorim o javnem razumu si, seveda, sposojam od Rawlsa. Enega vodilnih predstavnikov, zares, utemeljiteljev modernega političnega liberalizma, ne kot moralne, temveč kot politične filozofije. Od njega bi se morali učiti vsi, ki zares prisegajo na politični liberalizem, ki se torej – drugače kot v Sloveniji – ne naslanjajo zgolj na etiketo, ki je v bistvenem prilepljena na neliberalni, včasih pa tudi, žal, povsem totalitarni um.
Evropska Slovenija je utemeljena na političnem liberalizmu. Na liberalizmu, ki najprej pripozna, da so poglavitna značilnost moderne družbe njene največkrat nepremostljive razlike med posamezniki, ki to družbo tvorijo. Te razlike izhajajo, kot prepričljivo navaja Rawls, iz ozadja družbe, ki se v vrednostnem smislu napaja na vseobsežnih doktrinah: moralnih, religioznih in drugih. Te doktrine imajo vsaka zase drugačen pogled na svet, na posameznika v njem in večinoma predpostavljajo, da imajo edini, pravi dostop do resnice kot celote.
Vseobsežne doktrine so, potemtakem, v svojem bistvu izrazito monistične in v soobstoju z drugimi v družbi tvorijo pluralnost vidikov sveta ali pa kar svetov. To pa še ni pluralizem (kot politični liberalizem), ki je predpogoj kohezivnosti in dolgoročnega obstanka zdrave, normalne družbe. Ta je, po Rawlsovem mnenju, mogoč šele (in samo?) na polju političnega, če se le-to podredi zahtevam javnega razuma.
Javni razum, kot zapiše Rawls, predpostavlja svobodne in enakopravne posameznike, katerih bistvo delovanja v javni sferi je utemeljevanje svojih ravnanj, zlasti oblastnih, če gre za institucionalne akterje. V moderni demokratični družbi, utemeljeni na političnem liberalizmu, morajo tako biti vse odločitve, zlasti pa oblastne, ki vplivajo na status in položaj drugih posameznikov ali skupin, obrazložene z argumenti. In to ne kakršnimikoli: z razumnimi argumenti, za katere se lahko razumno predpostavlja, da jih bi lahko sprejeli kot svoje (vsaj pasivno, če že ne aktivno) tudi drugi po svojih vseobsežnih doktrinah drugačni, a enako razumni posamezniki.
Javni razum ni sterilen diskurz, je globoko vrednosten, vanj lahko vstopajo tudi vseobsežne doktrine, utemeljevanje lahko poteka tudi na podlagi verskih argumentov, a slednjič morajo ti biti prevedeni v jezik političnega, ki ne bo nevtralen, a vendarle takšen, da bo tvoril minimalni skupni imenovalec vseh posameznikov in družbenih skupin. Da bi bilo to mogoče, pa morajo ti posamezniki razviti in biti sposobni vzdrževati, kot temu pravi Rawls, civilizacijsko prijateljstvo. Nekaj, kar bi lahko predstavili kot temeljno etično držo, sprejemanja drugega navkljub vsem njegovim razlikam vsaj kot dialoškega sogovornika, a vendar, še več, kot enakopravnega sodržavljana.
Samo v kontekstu prevlade javnega razuma je mogoč prekrivajoči se konsenz (overlapping consensus), kot temu pravi Rawls, ki predstavlja tisti –izem, ki iz gole pluralnosti napravlja pluarlizem, kot vezivno tkivo vsake zdrave politične skupnosti. Prekrivajoči se konsenz pa je potreben vsaj o minimalnih procesnih kakor tudi vsebinskih predpostavkah ustavne demokracije, katerih bistvo je, da se so določena ravnanja absolutno zavržna, druga pa spet neobhodna, če naj politična skupnost ohrani svoj obraz, njeni posamezniki pa še dajo nekaj nase.
Po Rawlsu je eden ključnih nosilcev javnega razuma v ameriškem kontekstu Vrhovno sodišče, pri nas pa je to po analogiji Ustavno sodišče. To je v zadnjih dvajsetih letih v nizu svojih odločb ustavnopravno zgodovinsko utemeljilo slovensko državo, postavilo temeljne ustavnopravne standarde za delovanje slovenskega ustavnega sistema in hkrati začrtalo normativne smernice za razvoj slovenske ustavne demokracije v prihodnje.
To je pomembno, ker v globalu Slovenija ječi pod težo odsotnosti javnega razuma, namesto civilizacijskega prijateljstva prakticiramo nadvse izključevalni schmittijanski pristop prijatelja in sovražnika, po načelu, kdor ni z nami, je proti nam. V pravu pa »furamo« svojevrsten sterilni argumentacijski pristop, ki pa se v ključnih trenutkih prelomi tako, da ne more več prikriti, kaj šele skriti: izrazitih svetovno nazorskih opredelitev, s čimer ni nič narobe, ko bi si jih bili javno priznali, in, žal, tudi eksponirane animoznosti do (vsestransko) drugače mislečih.
Po dvajset in več letih samostojne države tako lahko ugotavljamo odsotnost javnega razuma, civilizacijskega prijateljstva, prekrivajočega se konsenza in zato tudi resničnega političnega liberalizma. Kot vedno znova poudarja eden od ustanovnih članov iniciative za Evropsko Slovenijo: »naš problem je teološki«. Zdaj vem, da ima prav.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
