Po objavi novic o medvrstniškem nasilju na Ptuju v šolah vznikajo primeri nasilništva. Tudi na ekipo oddaje Ob osmih se obračajo nemočni starši, ki – prepuščeni birokratskim ukrepom šol in policije – ne vedo več, kako naj ukrepajo. Ena izmed njih je mama (ime hranimo v uredništvu, op. a.), ki pravi, da je njena hči postala žrtev groženj, potem ko je pomagala žrtvi nasilja enega od učencev: "Dokler ne doživiš tega na svoji koži, ko tvojemu otroku grozijo, si ne predstavljaš strahu, nemoči ... Svojega otroka učiš, da ne sme pogledati stran, ko vidi žrtev nasilja. Ko se je hči odzvala tako, je tudi sama postala žrtev. Šola je zatajila. Nihče ni niti pomagal, niti nas niso obvestili. Če oče moje hčere tisti dan ne bi bil v šoli, ne vem, kdaj bi sploh izvedeli, da so ji grozili s smrtjo. Brez besed ostaneš, ko se to toliko dni vleče in se šola ne odziva, pa tudi ob tem, da starši nasilnežev nimajo toliko moči, da bi tema otrokoma rekli, da tega ne smeta početi. Otroka to še kar naprej počneta. Ne morete si predstavljati, kako je, ko čakaš na klic, ali je v šoli vse v redu, da je otroka strah iti v šolo in da se žrtvi omeji, kaj lahko počne, nasilneža pa lahko delata kar koli."
Žrtve nasilja in groženj so od šole dobile navodila, naj se zadržujejo v skupini, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega, naj se oglašajo socialni delavki. "To ni prav, nasilneža bi se morala oglašati, njiju bi morali imeti pod nadzorom /./ Da grozi s pretepom, s smrtjo, ravnatelj pa potem reče le, da so zbrali dovolj dokazov za pisni opomin. Mislim, da to ni prav."
>> Več: Ko je nekaj sošolcev na strani žrtve, nasilna dinamika razpade
