Poglejmo samo, kaj se je v zadnjem desetletju dogajalo z dvema največjima trgovinskima blokoma na svetu: ZDA in Evropsko unijo. Leta 2003, ko sem še gulil klopi newyorške univerze, je bila največja skrb svetovnih akademskih, pa tudi političnih krogov ameriški unilateralizem.
Amerika je bila ocenjena kot hegemon, edina resnična sila na svetu, ki se je tako tudi vedla. Večina akademskih razprav je bila usmerjena v vprašanje, kako to hegemoničnost omejiti, da se zagotovi ustrezen, uravnotežen razvoj mednarodnih odnosov in mednarodnega prava. Nihče od tistih, katerih znanja in idej sem bil deležen, si verjetno ni predstavljal, da se bo problem hegemona razrešil tako rekoč sam od sebe; da bo izpuhtel čez noč, država pa se bo znašla na robu pravnega in dejanskega bankrota.
Pa se je, po vseh mogočih bail-outih, smo v letu 2011 prišli do točke, na kateri zvezna vlada nima denarja niti za svoje javne uslužbence. Po poročanju NY Timesa mora v teh dneh na desetine zveznih letalskih inšpektorjev delati brezplačno. Dnevnice si morajo kriti sami. Vse zato, ker zvezna vlada zaradi odlašanja v kongresu ni uspela pravočasno zagotoviti sredstev. Iz časov hegemonstva smo pristali v trpki dobi varčevanja in pomanjkanja. Vse to v manj kot osmih letih.
Podobna zgodba se je odvila z našo Evropsko unijo. Od leta 2003 naprej je bila na vrhuncu svojih obratov: sprva epohalna širitev; izjemno močan evro, za katerega so ti isti najboljši umi na NYU trdili, da bo vsaj dopolnil, če že ne nadomestil dolar kot svetovno valuto; ter proces konstitucionalizacije, z namenom dosega končne oblike (finalité) Unije kot ustavne, federalne tvorbe.
Vse to je izpuhtelo čez noč. Konstitucionalizem je propadel. Nadomestila ga je reformna pogodba. Ta naj bi za nekaj let Evropi prinesla mirno morje. Toda EU, ki naj bi do leta 2010 – še pomnite gospodje – postala najbolj kompetitivno gospodarstvo na svetu, je prav tedaj zapadla v finančno in gospodarsko krizo brez primere, ki te dni dobesedno potaplja evro.
Pri vsem tem glavno vlogo igrajo famozni trgi. »The markets« so tisti, ki določajo višino obrestnih mer za državne obveznice, pri tem pa jim odločilne smernice podajajo t.i. svetovne rating-agencije. Ti povsem zasebni akterji – korporacije – ocenjujejo kreditno sposobnost držav sveta. Njihove ocene pa se pretvarjajo v ceno, ki jo morajo države, posledično pa tudi banke, vezane na ta državna gospodarstva, plačevati za izposojo denarja.
»The markets« in tri t.i. Velike svetovne-rating agencije so tako tisti, ki so, vsaj na videz, povsem vklenili v svoj primež celo največja gospodarstva na svetu. V strahu pred njimi v pričakovanju morebitnega znižanja ratinga trepetajo nekdaj hegemonske ZDA; EU pa vsak dan znova z večjim presenečenjem opazuje, kako se ekonomije njenih držav potapljajo ena za drugo, in to vsem finančnim injekcijam in drugim ukrepom navkljub. Evropska komisija ob tem vije roke, predstavnikom držav članic pa so preostali le še politični nagovori, v katerih trdijo, da je vse v redu.
Pa ni. Ne samo z državami, temveč tudi z novim svetovnim redom. Ali se sploh vprašamo: kdo se skriva za t.i. globalnimi trgi in kroji usodo držav? Ali še bolj pomembno (in sporno), kdo in kaj so sploh tri največje svetovne rating-agencije? Medtem ko njihove ocene vplivajo na življenja milijonov ljudi po vsem svetu, komu ti subjekti pravzaprav odgovarjajo; v skladu s katerimi standardi delujejo; kaj je zagotovilo kakovosti in poštenosti njihovega dela?
Na vsa ta in podobna vprašanja pred desetimi leti še ni bilo odgovorov, ker se še niti postavila niso. Tedaj smo se, kot rečeno, na eni strani spopadali s svetovnim hegemonom ter vzhajajočo zvezdo konstitucionalizma na drugi strani. Svet pa je medtem ušel s tečajev. V ospredje so stopili novi državni akterji, pod imenom BRIC, ter nedržavni igralci, ki krojijo dogodke, sledeč normativom in vizijam, ki še čakajo na našo evalvacijo, predvsem pa regulacijo.
Vse to, in mnogo več, se je odvilo v vsega desetih letih. Zgodovina se je, namesto da bi se končala, šele začela, in to s pospeški, ki jim človeštvo po vsej verjetnosti še ni bilo priča. Srhljiva hitrost sprememb je velik izziv za našo epistemologijo in naša dejanja. Naš čas terja vsakodnevno učenje in konstantno odprtost duha. Toda tudi ob tem ni nobenega zagotovila, da bo svet zato postal boljši; zagotovo pa mi ne bomo postali mlajši. In tudi to, ali prav to, je še posebej srhljivo, mar ne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
