Zakaj gledaš vedno na drugo stran?
Zakaj vedno misliš, da imajo drugi –
prijatelji, znanci, sosedje – mnogo več sreče?
Tako zlahka izjaviš:«Drugim gre veliko bolje.
Jaz pa se trudim po svoji najboljši moči in ne dosežem ničesar.«
Drugi breg je vedno videti lepši. Leži daleč stran
in ves prevzet strmiš v njegovo lepšo podobo.
Ali si kdaj pomislil, da tudi tisti z drugega brega
gledajo nate in si mislijo, da imaš mnogo več sreče,
kajti tudi oni vidijo samo tvojo svetlo plat!
Tvojih malih in velikih skrbi, teh ne poznajo.
Živeti srečno je velika umetnost. Tvoja sreča ne leži na drugem bregu.
Leži v tebi.
Phil Bosmans
Še nikoli nisem videla toliko filmov o zgodovini, tisti izpred dvajsetih let, ko smo se osamosvajali. Dan za dnem posnetki, ki me ali sploh ne presenečajo. Spomin mi zagotovo seže v junij leta 1991, ko smo ponosno stali na Trgu republike in zrli v prihajajoče po rdeči preprogi. V spominu nam je ostal stavek tedanjega predsednika:«Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Ko jih je izrekel, se morda še nismo niti zavedali, da so bile naše sanje kmalu poteptane. Uničene s preleti letal, z nekaj mrtvimi, z vojsko, ki je streljala na ljudi, ob katerih je leta in desetletja živela. Z Jugoslovansko ljudsko armado.
Bili smo prvi v nekdanji Jugoslaviji, ki smo »vstali« se uprli in odkorakali, a niti slutiti nismo mogli da pomenijo besede generala Rašete celo pokol. »Bratov in sester«, kot smo včasih rekli za naše južne sosede. Niti zavedati se nismo mogli česa vse je sposobna vojska s poveljstvom, ki je slepo sledilo ukazom. Ko sem prav te dni slišala za možnost, ki je k sreči ni bilo, saj so se letala pred velikim napadom na Slovenijo nenadoma v zraku obrnila, sem se zgrozila.
Črno-bele fotografije vojašnic, tankov, naših politikov izpred dvajsetih let, soustvarjalcev zgodovine, … so se mi sedaj mnogo bolj vtisnile v spomin. Spominjam se še, da se je tam okoli 10. julija tistega leta najhuje zaključilo. Brioni, povezave s tujino in domačimi politiki, … vse to je pomagalo.
Ko pogledam prvi slovenski parlament in vlado, vidim nekatere skoraj nespoznavne obraze, polne veselja in pričakovanj, poštenja in zanosa. Kdaj se je torej vse obrnilo, kdaj so h »koritom» začeli hoditi tisti, ki bi radi nekaj več? Predvsem zase in ne za druge. Mala deželica, velika komaj za predmestje kakšne evropske prestolnice, je bila polna v lepši jutri upajočih ljudi. Pridnih, delavnih, zlasti takih, ki so gradili. Spominjam se imen tovarn, ki jih že zdaleč ni več. Le kam so odšle? Odnesla jih je privatizacija, želja po dobičku, odkupi, ki bi si jih privoščila tudi kakšna stara mama, če bi ji dali tak kredit. Brez jamstva, brez hipoteke, brez škode za lastno premoženje. Mnogi so »zavozili« in propadli. A običajno bolj tisti, ki so bili od njih odvisni in so zanje delali kot oni sami. Pred leti in desetletji nisi vedel za Kajmanske otoke in številne davčne oaze v tujini, kjer naj ne bi imeli denarja le tuji mogotci, šejki in diktatorji, pač pa tudi naši ljudje. Včasih se je govorilo le o Švici, pa tudi ta je bila tako daleč. Za večino.
Že leta ugotavljam, da težje propade tisti, ki pošteno dela, da preživi sebe in družino ter svojo firmo. Seveda ga v pogubo lahko pahne lastna nepremišljenost, pohlep ali goljufije tretjih. Ki ga zavedejo, spravijo v čudni krog pretoka denarja in piramidnih »iger«, kjer lahko vse izgubi. Mi, v pravosodju, s plačami, ki so bile pred leti nižje, moramo priznati, da so z ozirom na težko situacijo, solidne in vredne dostojnega življenja. Vem kaj si lahko privoščiš na pošten način. Potem pa se vprašaš od kod ljudem ta bajni svet bogastva, plovil, hiš, zemljišč, vse v milijonih evrov. Ali lahko sploh verjameš katerikoli raziskavi ali lestvici s seznamom petdesetih, stotih najbogatejših? Zdaj so, potem nič več. So sploh imeli vse to, je bilo njihova last ali je šlo le za virtualni svet? Avtomobili na tisoče kubikov, dolžin, ki ne gredo v nobeno povprečno garažo, pa hiše, ki jih krasi marmor in včasih kičasta arhitektura, potovanja v daljni svet, ki niso ravno poceni in to večkrat letno, šolanje njihovih otrok v tujini, bogastvo v delnicah, dragih kamnih, zlatu in še čem. Vse to nedvomno kaže, da prava matematika tu odpove. Ni ga, ki bi znal pravično sešteti prihodke in odhodke in najti tako veliko razliko.
Danes ne dam nič več na številke, ki naj bi predstavljale bogastvo nekaterih. Saj so tako varljive. Saj nič več ne veš kaj je res in kaj ne, v kaj vse so vpleteni.
Še nikoli nismo tako intenzivno iskali vrednot, kot jih iščemo danes. Ugotavljamo kje so, ali smo jih izgubili, izpustili, nanje pozabili, …? Je sploh delo še vrednota? Zlasti zato, ker ga mnogi nimajo, ker bi ga nekateri lahko imeli, pa ga nočejo imeti, ker ga ne vidijo, ne znajo videti in želijo živeti brez njega. Obogateti, tako kot v kakšni »pocukrani španski limonadi.« Ko ne veš več kdo je komu brat in oče, od kje vse haciende, vsi so lepo oblečeni, a z nogo v kriminalu, … Ne vem, če so še na sporedu, a zagotovo so se leta in leta vrtele. Ustvarjajo lažen vtis o bogastvu ljudi, ki naj bi bilo mamljivo za mladino, o lepoti in pokvarjenosti, pa tudi o tistih, ki so se vedno »izmazali«. So to lahko idoli naše mladine, ki sega tudi po revijah vseh vrst, v katerih vidiš mnoge »muhe enodnevnice«, ki zaživijo in kmalu »umrejo«. Nasilje je na pohodu, pa ne le po naših ulicah in domovih, pač pa tudi v politiki, celo najvišji. Vsaj verbalno. Tisto, ki sicer ne pušča ran in brazgotin, a zagotovo prizadene vse, ki jim je namenjeno. Z žaljivkami, sočnimi primerjavami in dovtipi, želijo mnogi pridobiti na pozornosti, tudi politični. So seveda tudi taki, ki ohranjajo mirno kri in dostojno obnašanje, celo tisto po bontonu, a kaj ko glasnim in močnim tako mediji kot narod radi prisluhnejo. Imajo jih za »frajerje«, »dase«, pomembneže in politično perspektivne. Spravljiv ton, priznavanje različnosti, spoštovanje drugih, niso ravno vrline, ki bi prinašale politične točke. Jih morda bodo?
Je naš razvoj zadnjih dvajsetih let šel prehitro ali prepočasi, kje se je »vozu« zalomilo, da so z njega popadala že skoraj vsa kolesa? Ko poslušamo o Grčiji in drugih evro državah v silni krizi, taki, da jim moramo pomagati, tu in tam slišimo črnoglede napovedi tudi za nas. Smo pred bankrotom, bomo kdaj, kdaj se bo to zgodilo in ali se morda ne bo, …? Vse to so številna vprašanja strogih teoretikov, pa tudi praktikov. Ne vem, če smo že dobili pravi odgovor. Slišim optimiste, polne lastne hvale in solidarnosti do drugih, pa tudi pesimiste, ki nas tlačijo v isti kotel z Grki, Portugalci, Irci in še kom. Nikoli ne veš, kdo govori prvo resnico. Je tudi pri nas marsikaj virtualno?
Dvajsetletnica nas je doletela v hudi politični krizi. Kot za stavo izstopajo iz vlade, mešajo se »karte« v parlamentu in nikoli ne veš do kdaj bo imel še »glavo«. Bodo volitve, kadarkoli bodo, najkasneje prihodnje leto, lahko rešile situacijo? Zakoni, novi zakoni, pa spet zakoni. Marsikaj se dogaja, vre, spopada, vse gre na referendum in skoraj vse »pada«. Kdo bo torej sprejel reforme, v katerih si je potrebno zategniti pas? Kdorkoli bo z njimi prišel na plan, bo pogorel. Nihče si tega ne želi. Če pa nam bodo obljubljali lepši svet, boljše zaslužke, zaposlitve, socialno varstvo, pokojnine in še kaj, jim bomo sploh lahko verjeli? Je to možno? In zakaj tega že sedaj vlada ne naredi, se sprašujem.
Če nimaš zaposlitve in doma, te nihče ne more prepričati, da ti bo nekdo, ki te bo obiskal, s čarobno paličico vse to pričaral. Za spremembe so potrebne odpovedi, žrtve, trdo delo, kaj delo, garanje. Če imamo hišo od vrha do tal zasmeteno, s starim razmajanim pohištvom, umazano in nepobeljeno, z okni, ki se majajo, z umazanimi šipami, … je virtualno ni moč spremeniti. Potrebno se je zagnati v delo, trdo garati, marsikaj kupiti, … A, lahko upamo na lep in spodoben dom. Ali ni tako tudi z državo? Če bomo stali križem rok, se kregali, blatili, žalili in rušili, ne bo nikogar, ki bi gradil in dogradil.
Zato sem se spomnila na pesem letošnjega ambasadorja prostovoljstva Darka Nikolovskega, ki poje: »Zato sem tak, da raje gradim kot podiram. ..«
Rabimo torej ljudi, ki bodo gradili, ki bodo iz »petnih žil« potegnili najboljše kar se da, združevali ljudi, jim kazali realno luč na koncu tunela, ki se bo videla, če bomo do tja prišli. Pravljic je dovolj. Poslušali smo jih lahko za lahko noč, ko smo bili otroci in pripovedujemo jih otrokom ter vnukom. A, vanje ne verjamemo več. Celo pravljice so polne čarovnic, hudobnih vil in škratov, … Raje bi morali prebirati basni, ker imajo na koncu nauk, ki uči in opominja. Da bi se iz njih nekaj naučili. Nešteto jih je, ki bi se jih morali naučiti na pamet.
Mimo je polnoletnost, tu ni več otroštva in otroških bolezni, čeprav smo jim še kar priče. V zadnjih dneh razsajajo celo ošpice.
Potrebno je odrasti in sprejeti odgovornost. Zase in za prihodnje rodove, da ne bodo našli hiše brez strehe, drevesa brez korenin in krošnje. Da ne bodo lačni, žejni in brez sleherne življenjske motivacije.
V puščavi nisi izgubljen,
če lahko verjameš v oazo.
Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
