So ptički, ki ujeti sedijo v kletki,
pa vendar pojejo.
Bil si kot veselo žvižgajoči ptič,
sedaj pa sediš tu z zlomljeno perutjo.
Vse je zavoženo, vse je temno
kot v najtemnejši noči.
Ne veš več, če bi še sploh rad živel.
Toda tvoj duh je močnejši od telesa.
Ponovno prižge luč, mogoče le drobno lučko.
Toda vseeno zopet nekaj vidiš.
In potem so tu prijatelji, ki te sprijaznijo z življenjem.
Tvoja žena, tvoji otroci, tvoji bližnji:
vsi potrebujejo tebe in tvoj smeh,
tvojo prisotnost in tvojo naklonjenost.
Vedno obstaja pot. V vsaki zvezdi je toliko svetlobe,
v vsaki noči je toliko zvezd,
da bomo našli pot – četudi je čista tema –
in da lahko postanemo pot za tiste,
ki ne vidijo več.
Phil Bosmans
Društvo Beli obroč Slovenije s sedežem na Cigaletovi 7 v Ljubljani, nudi žrtvam kaznivih dejanj nasilja v družini, tako pravno kot tudi psihosocialno in finančno pomoč, javnost obvešča o celotnem spektru pomoči, ponuja preventivno delovanje, aktivno sledi zakonodajnim predlogom za izboljšanja položaja žrtev, njihovo zaščito in predstavitev njihovih pravic. Aktivno smo vključeni v številne projekte, od opreme prijaznih sob širom Slovenije, ki jo omogoča Si.mobil, večletnega štipendiranja dvajsetih žrtev nasilja, ob pomoči Mercatorja, tu so še aktivne počitnice na Rakitni, ki bodo žrtvam letošnje poletje podarjene zaradi izjemnega »Gospel koncerta«, tu so rezultati »Čestitke 2010 in 2011«, ki je prinesla prepotrebno finančno pomoč več sto žrtvam širom Slovenije, in še bi lahko naštevali.
Zato smo se takoj odzvali na prijazno povabilo, ki je prišlo iz sosednje Hrvaške, da bi tudi pri njih zaživel »krog pomoči« žrtvam. Aktivno sodelovanje je rodilo rezultate, saj smo kot »botri« v petek 10. junija 2011 prisostvovali ustanovitvi Bijelog kruga Hrvatske.
Nastal je v Splitu, ki za Zagrebom predstavlja drugo največje območje sosednje države.
Nasilje ne pozna meja. Na sam dan nastanka so hrvaški novinarji pripovedovali zgodbo o moškem, ki je bil nasilen do partnerice in otrok, končal v pridržanju, nato pa je bil izpuščen, ker naj ne bi obstajala ponovitvena nevarnost. A kmalu zatem so njegovo partnerico našli hudo pretepeno, otroke so oddali v dom, storilec pa je pobegnil. Zamislila sem se ob zgodbi, ki bi se lahko zgodila tudi pri nas, ali kjerkoli drugje. Še kako so pomembna društva, ki povezujejo tako ljudi, ki pomoč rabijo, kot tudi tiste, ki jim jo lahko strokovno nudijo.
Ustanovitev Bijelog kruga Hrvatske je sicer sovpadala z napovedano »Parado ponosa«, ki se je dan za tem, na soboto 11. junija, žalostno končala. Nestrpnost do drugačnih je dobila epilog v mnogih poškodovanih, celo novinarjih in snemalcih, prekinjeni prireditvi, več sto policistih, ki so komaj zmogli obvladati situacijo. Nekaj ur pred njenim pričetkom je Split spominjal na mesto, polno grafitov, ki so že kazali na nevarnost spopada, oziroma bolje rečeno, napada na drugačne. Ljudje so zmajevali z glavami, čitali napise, na katerih je bilo videti ogorčenje nad parado in napoved izgredov. V bližini policijske uprave so do zob oboroženi policisti v neprebojnih jopičih izstopali iz zagotovo sto vozil, iz kletk so renčali psi, pripravljeni na odhod na novo delovno nalogo. Spraševala sem se, ali je to potrebno, ali je nujno izzivati, ali ne bi bilo bolje pred takim dogodkom dolgo osveščati ljudi, da obstajajo taki in drugačni, da ima vsak svoje pravice, da je potrebno ohraniti »mirno kri«. Takoj ob prihodu v Ljubljano sem iz poročil že izvedela, da je tekla kri, da so ogorčeni nasprotniki parade v udeležence metali kamenje, steklenice, petarde, paradižnike in še marsikaj. Novinarka, ki je prišla isto dopoldne s tiskovne konference na policiji, da bi se pogovorila o Bijelom krugu Hrvatske in Belem obroču Slovenije, mi je dejala, da je policije najbrž preveč in upa, da se ne bo zgodilo nič takega. A se je zmotila. Dejala sem ji, da je vedno tako, da če se nič ne zgodi, novinarji sprašujejo, zakaj je bilo toliko policije, saj je bila nepotrebna. Če pa do česa pride, sprašujejo, zakaj jo je bilo premalo, saj bi morali predvideti, da se bo to zgodilo.
Zagotovo je v družbi vse preveč problemov, pripisati jih gre tako slabi finančni situaciji ljudi, kot veliki nestrpnosti do vsega, kar ni po našem okusu, ker so ljudje beli ali črni, geji ali lezbijke, heteroseksualni, ali ...
Dvodnevni obisk hrvaških kolegov, neuradni tudi na tožilstvu, mi je pustil velik pečat. Da so povsod ljudje, ki so pripravljeni pomagati, da so taki, ki vidijo, znajo in zmorejo, pa tudi drugačni.
Prepričana sem, da bo Beli obroč Slovenije sodeloval s skupino prijaznih hrvaških zanesenjakov, .... večinoma zanesenjakinj, na področju raznovrstne pomoči žrtvam, da bomo širili naše že preizkušene in dobre ideje, zagotovo pa kdaj stopili tudi skupaj. Ljudje, ki rabijo pomoč in tisti, ki jo nudimo, ne poznamo meja. Tudi tistih ne, ki jih še vedno prinaša jug Evrope. Spori za morje, pravdanja, številni napadi, dogodki, vse to nam je v preteklosti zakrilo mnoge spomine na skupno državo, a obstajajo ideje z druženjem in ljudje, ki zmorejo to presekati.
Zato upam, da bomo lahko skupaj z Bijelim krugom Hrvatske vstopili tudi v veliki krog Belih obročev Evrope in pomagali ljudem, ne glede na to, kje so, kakšni so, pač pa preprosto zato, ker pomoč rabijo.
Naš svet ne bo propadel
zaradi dejanskega stanja,
pomanjkanja vedenja in znanja,
ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.
Ljubezen postavlja v ospredje stvari,
ki niso več v modi:
da se znamo samoobvladovati,
da nas ne zgrabi lakomnost
in da premagujemo sebičnost.
Ljubiti pomeni ljubiti ljudi,
ne abstraktno človeštvo,
ampak konkretnega človeka
prav v bližini.
Skupinski egoizem,
pomagati samo sebi enakim,
to ni ljubezen.
Ljubiti pomeni iti iz sebe
in živeti za druge.
V ekonomiji ljubezni
moraš dati več kot imaš.
Dati moraš samega sebe.
Phil Bosmans
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
