Otroci so sicer naše bogastvo, a kaj so starejši, zgarani, zaslužni, »odsluženi«? O tem in še o marsičem, smo se te dni spraševali tudi v Ljubljani.
Ne obnašajte se tako,
kot da bi imeli 10.000 let, ki jih lahko
zavržete.
Smrt je za ovinkom.
V življenju, ko lahko še kaj spremenite, bodite koristni.
Mark Avrelij
Življenje je ravno dovolj dolgo,
da naredite nekaj pomembnega.
Če začnete takoj.
Charlotte Gray
Veliko boljše je vedeti, da smo si upali
živeti sanje, kot pa preživeti življenje v
ohromelem obžalovanju.
Gilbert E. Kaplan
Zgodilo se je tu, povsem blizu nas, v Ljubljani. Strokovno posvetovanje je bilo 13. maja 2010 v sejni dvorani Mestnega sveta, predstavljalo je soočenje z nasiljem nad starejšimi, zlasti ženskami, v povezavi z evropsko listino pravic in odgovornosti starejših, potrebnih dolgotrajne nege in podpore. Program ljudi in njihovih stisk so predstavili številni domači strokovnjaki, iz tujine se je odzvala direktorica AGE, gospa Anne Sophie Parent. Govorilo se je o nasilnosti, zlorabi, zanemarjanju, dobri in slabi praksi, spraševali smo se kako naprej, da bo starejšim morda nekoč lažje živeti.
Med ranljivimi skupinami so otroci, invalidne osebe, starejši. Nekaj preostalih bi sicer tudi še lahko našteli, a zagotovo so ti najpomembnejši.
Otrokom dandanes posvečamo veliko pozornosti, več kot kdajkoli. Trudimo se, da bi spoznanja o tem, kako pomembno je otroštvo za razvoj zdrave, samozavestne, pogumne in brez ran zaznamovane prihodnosti, doseglo slehernega starša, vzgojitelja, učitelja, zdravnika, socialnega delavca, ..., pa tudi vse babice in dedke tega sveta. S svojimi vzori, izkušnjami in globokimi spoznanji lahko pomagajo na pot mladim, ki jim bodo sledili in jih nasledili. Starost ni radost, sem slišala reči in vendar je lahko taka ali drugačna. Kreativna, optimistična ali destruktivna in pesimistična. Mnogo stvari se zareže v naše življenje in v njem pusti globok pečat. Nekateri lažje prenašajo vzpone in padce, druge močneje prizadenejo. Včasih se celo ne morejo pobrati. Vse več je depresije, ki postaja bolezensko stanje, v bodočnosti po številu obolelih, že zelo in preveč prisotno. Vzrokov je seveda veliko. Najdemo jih med socialnimi, osebnostnimi, zdravstvenimi, ... Mnogim starejšim ni bilo prizaneseno z vojnami, lakoto, usodnimi boleznimi. Ministra za delo, družino in socialne zadeve je bilo slišati, da Abrahama ne bi smeli več praznovati pri 50., pač pa pri 60.. Naj se to torej zgodi! Nič nimam proti. Gre za praznovanje, gre za odnos do ljudi, ki so nekaj dali svetu, državi, domovini ali vsaj lastnemu gospodinjstvu. Morda nikomur od naštetih, a vseeno so pustili svojo sled. To lahko pomeni, da tudi starosti še ne bo pri 65., ampak kasneje, tam po 70. letu. Kljub temu niti ni pomembno katero leto je mejnik za kakšno življenjsko obdobje, pač pa predvsem to kako mi doživljamo svet in kako svet doživlja nas.
Spomnimo se trenutka, ko bodoča starša izvesta za prihajajoči naraščaj. Običajno, k sreči je slabih primerov malo, sta srečna. Prva slikica z ultrazvoka obide dom, družino, sorodstvo, ponavadi jo imata starša v denarnici, tu in tam jo prenaša tudi kakšna bodoča babica, le dedki so običajno izvzeti. Pa pride čas poroda, pretrganja popkovine, fotografije kričača, ki zaradi tega dobi tudi svojo oceno, pa štorklje, medvedki, plišaste igračke, čestitke, klocanja aparatov in snemanja kamer. Otrok dobi svojo sobico ali prostor v domu, zibko, pa še sto in en pripomoček za nego. Vse se vrti okoli njega, skoraj nihče več ne sprašuje po počutju matere, kaj šele očeta. Opazovan je vsak njegov dih, spremembe v očeh, rahlo privzdignjena glavica. Po prvem kopanju je o že praznik, vsak gib spremlja več ljudi.
Kaj šele, ko dete kobaca in shodi, se začne prevažati naokoli v čudežnih hojcah, prekrasnih avtomobilskih sedežih, sledijo koleščka, avtomobilčki in še marsikaj. Govori se, da stvari za otroke niso niti tako drage, čeprav so. Prištediš pri sebi, da kupiš otroku, zlasti vnuku ali vnukinji. Tako srečen si, ko prime tvojo igračko, ko ti prvič reče babi, kaj šele, ko izusti, da te ima rad ali rada.
Ko bi le bili vsi otroci tako srečni, celo manj »opremljeni« in manj razvajeni, bi rekli Le, da jih ne bi zanemarjali, z njimi grdo ravnali, jih spolno zlorabljali, ... Želje, ki bodo upam nekega dne postale vsaj del resničnosti. Čisto resnične najbrž prav nikoli.
Pa poglejmo na ljudi, ki počasi, a zagotovo odhajajo. Vnuki rastejo, pridobivajo na centimetrih, sami jih vneto izgubljajo. Z osteoporozo ali brez nje. Veliko so naredili. Vzgojili otroke, skrbeli zanje, za njihov razvoj, šolo, partnerje, novi dom, morda avto, jemali kredite, se celo preselili v manjše stanovanje ali v spodnji del hiše, le, da bo mladim boljše. Njih se običajno nikoli tako zelo ne razveselijo, jih fotografirajo, čeprav si tega celo ne bi želeli. Ko morajo nekateri mladi ali malo manj mladi, k njim na obisk v Dom, kamor so jih celo sami spravili ali pa so tja kar odšli, je problem izbrati čas, ga najti v direndaju življenja. Celo, če je več otrok, se ti običajno težko zmenijo kdo bo šel, kdaj, zakaj spet on, kaj je treba nesti, koliko časa ostati. Vikend je zanje edini sproščujoči in dela prosti čas. Ne mislijo ga preživeti v Domu. Tam je drugačen vonj, čudni ljudje, to deluje nanje skrajno depresivno. Seveda so tudi izjeme, a starost kot smo rekli, običajno ni radost.
Zato evropska listina pravic starejših najbrž sama po sebi še ne bo prinesla dostojanstva, telesnega in duševnega blagostanja, svobode in varnosti, pravice do samoopredelitve, do kakovostne in prilagojene oskrbe, do zasebnosti, nepretrgane komunikacije, participacije v družbi, kulturnega udejstvovanja, paliativne oskrbe, podpore, svobode izražanja misli in vesti. Gre za sklepe, prijazne in pomembne črke na papirju. Vse to vemo, in še marsikaj več, a kaj, ko od vseh pravic mnogi zaradi nespoštovanja, neprijaznosti, egoizma in še česa, ne dobijo skoraj nič.
Če se spomnimo, kako se narod stara in z njim svet, je skrb za nas, če bomo starost sploh doživeli, še kako umestna. Ne le skrb in želja po deklaracijah in njihovem sprejetju, pač pa po resničnem življenju, ki bi temu ustrezalo.
Učiti je potrebno mlade. Spoštovanja slehernega bitja, še posebno tistega, ki si to, tudi z oziroma na dolgost življenja, zasluži.
Po strokovnem posvetovanju, ki je imelo velik cilj, lahko rečem, da je zagotovo doseglo mnoge že prepričane, tiste, ki se zelo trudimo, da bo vsem starejšim lepo. A, premalo bo, če bo ostalo le med to generacijo in med ljudmi, ki so po uradni dolžnosti dolžni skrbeti za starajoči del populacije.
Sprašujem se do kam seže tak glas, kdo sploh ve o čem vse smo se pogovarjali, kaj vse je bilo sklenjeno in kaj zapisano v evropski listini.
Ko človek ostari in dobi svoj prostor v Domu starejših občanov, če je seveda sprejet, če ima denar za Dom in dodatno postrežbo, se prepogosto zgodi, da izgubi del spoštovanja, ki mu je v življenju pripadalo. Moti me odnos, ne vseh, a nekaterih, ki za te ljudi skrbijo. Z manjšanjem telesne višine, otrplostjo rok, nog, kakšno boleznijo, morda tudi hudimi duševnimi stiskami, pride tudi tikanje. Pri pospravljanju sobe: »Marija, premakni noge, da pospravim. .., Tone, kam pa greš, pridi nazaj! ... Sonja, spet nisi jedla, pospravi razglednice.« Marija je bila prodajalka, Tone učitelj, Sonja je doktorica naravoslovnih znanosti.
Vsi enaki, vsi brez delčka zasebnosti, zaznamovani, z odvzeto pravico, da bi jih osebje vikalo. Pri tem seveda ni pomembno kaj so bili v svojem aktivnem življenju po poklicu, kje so živeli, koliko denarja imajo. Vsi so sedaj tu, na poti z znanim koncem. In vsak, tudi tisti, ki pride le z metlo ali injekcijo, jim lahko reče preprosti: »ti«. Ta ne bi smel biti dovoljen, razen, če si oskrbovanec ali oskrbovanka, to tako izrecno želita.
Ko starost pokaže zobe, se človek mnogo bolj boji najbližjih, da bi ga zapustili, da bi nehali hoditi na obisk, da bi mu vzeli denar ali premoženje, ga razglasili za neprištevnega ali opravilno nesposobnega. V »tujih« rokah so, odvisni od tistih, ki so jih sicer vzgojili. Mnoge lepo, mnogo lepše kot se sedaj vrača.
O nasilju, zlasti psihičnem in ekonomskem, si ne upajo govoriti. Pozitivno je sicer to, da nanj opozarjajo celo sosedje, vaščani, prijatelji, znanci. V anonimkah, ker se ne upajo zameriti »ta mladim«. Po reakciji centra za socialno delo ali policije, pa starejši običajno vse to zanikajo. Pravijo, da jim ni hudega, da se imajo lepo, samo, da so doma. Čeprav ne verjamemo, saj se šušlja in govori, ni dokazov, ni moči za pričanje, ni postopkov. Občutek imaš, da se starejšim godi dobro, da je zanje poskrbljeno. Pa je to res? Najbrž le nekaterim.
Seveda je še kako pomembna vzgoja otrok. Lastni zgledi. Marsikdo svojo mladino uči lepega obnašanja, spoštovanja starejših, a kaj ko v živi praksi vsakdana uporabi marsikatero grdo in neprijazno besedo, zagrozi z udarcem. In le to »vleče«. Mladi pivnajo besede in dejanja, ni jih več moč prepričati, da smo mislili resno, ko smo govorili eno, delali pa drugo.
Zato je potrebno dvigniti glas tudi za starejše. Ne le za otroke. Zato se je potrebno soočati s starostjo, žrtvami in nasilniki, nespoštovanjem pravic in si prizadevati, da bo jutri boljše in lepše. Tudi zaradi nas, ki se jim po tej poti bližamo in jih bomo nekega dne »nadomestili«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
