»Ko se učiš, uči. Ko dobiš, daj.” – Maya Angelou
Ko smo v družbi, veliko raje govorimo o svojem poklicu, o svojih nazivih in pridobljenih seminarskih znanjih. Tako težko pa načnemo pogovore o tem, kdo zares smo, o željah, kakšne misli švigajo skoz glavo ta hip, tiste, ki se zjutraj prve porodijo in nas zvečer zadnje zazibljejo v spanec. Radi govorimo o hiši in čistih oknih, avtomobilih, dragocenostih v naših domovih. Zanimajo me vsebine, ki so v nas, imetja, ki imajo vrednost. Materialne in vidne stvari imajo ceno in s časom so brez vrednosti.
Izobrazba govori le o tem, kaj delam, nič pa o tem, kdo sem. Ne pravim, da pot izobraževanja ne daje trenutkov zadovoljstva, vem pa, da nas to ne bo nujno tudi nagradilo s trajajočo srečo. Trajajoča sreča je preprosto živeti. Biti to, kar sem: ljubeča, hvaležna, pripravljena pomagati in opazovalka lastnih misli.
Ljudje vidijo uspeh, slavo in prepoznavnost. Redko kdo vidi naše padce, ki so pustili brazgotine. Nezmožnost govora, ko sem pred petimi leti ostala brez glasu, je postala stimulus za željo po znanju uporabnega prava, videnega, slišanega in preizkušnje, ki vodi v izkušnjo.
Naše preizkušnje povedo o nas veliko več kakor hiše, okusno pripravljena hrana, avtomobil in služba ter akademski nazivi. Ali si upamo izraziti tisto, kar je očem nevidno, neslišno, neotipljivo? Le to ima vrednost, to, kar je v nas. Ko smo zares iskreni v sebi in odnosih z najbližjimi, omogoča našo rast, ne tisto, kar je zunaj nas. To ne pomeni, da govorimo vsem, govorimo z zakoncem, prijateljem; le tako postanemo lahkotnejši, svobodni in nič več v »krču popolnosti« tega sveta. Prej ali slej v »lažni popolnosti« omagamo. Ne traja, ker nima vrednosti!
Pravo mi daje širino kot odvetnici, mediatorki, profesorici prava in ne nazadnje kot ženi, mami, hčerki in prijateljici. V ljudeh vidim zgodbe, in ne odvetniške tarife, v ljudeh vse bolj želim prebuditi uvid (ne)smisla pravdanja. Sprememba sveta pa se je začela pri meni.
Po petih letih »drugačnosti« sem razvila svoje sporočilo in odkrila svoj slog. Ko sem našla svoj glas, zmorem predavati z navdušenjem in deliti zanimive vsebine.
Januarja pred petimi leti sem prvič po izgubi glasu vstopila v predavalnico P2 Evropske pravne fakultete v Ljubljani, kjer sem takoj opazila zagnane in nasmejane študente, zato sem se v trenutku počutila, kot da sem na pravem mestu ob pravem času. Pripravila sem komunikator, s katerim predavam še danes. Sprva je naprava prebrala, kdo sem in kaj poučujem. Tako sem si želela povedati drugače in več, a je komunikator bral, kar je že bilo zapisano. Prvi del predavanja je bil namenjen teoriji. Tematika v nadaljevanju ni zajemala samo teorije, ampak tudi spoznanje, da je lahko vsak izmed nas v vlogi tožeče in tožene stranke ter sodnika. Ključ do uspešnega predavanja je bilo deljenje izkušenj med mano in študenti, ki so jih skupaj uspešno povezovali v tematiko predavanega predmeta. Tako rada bi jim povedala svoje občutke, ko na obravnavi želim prikazati bistvo spora. Ta del predavanja me je vseeno pustil opolnomočeno in predano cilju. Vem, da na moja predavanja nihče ne pride z enakim ozadjem in jih nihče ne zapusti z enakim razumevanjem, ne glede na to, kaj počnem. V svojih individualnih interakcijah s študenti se bolj osredotočam na izboljšanje njihovega razumevanja in porabim manj časa za skrbi, ali sem vsem študentom v predavalnici podala isto določeno izjavo.
Študenti želijo biti slišani in želijo, da jih profesor jemlje »zares«. Študenti pričakujejo, da pravo lahko uporabijo v vsakdanjem življenju, in ne le takrat, ko preverjamo njihovo znanje. Vsakokrat, ko vstopam v predavalnico, si rečem: »Sara, pa pojdi navdušit študente nad študijem prava.« Temeljni cilj celotne kompozicije študija prava je priti čim hitreje in čim bolj gladko do cilja (diplome) in pri tem odnesti čim več vtisov s poti. Osnovno pogonsko sredstvo je motivacija, glavna zavora kompozicije pa je morda kriza identitete. Motivacija za študij, kakršen je pravni, je sila kompleksna stvar.
Pri poučevanju prava imam priložnost poglobiti svoje razumevanje in pisati o pravnih vprašanjih, ki me zanimajo, hkrati pa sem del živahne intelektualne skupnosti pravne fakultete, ki spodbuja kolege in je vedoželjna in zavzeta do študentov. Ena največjih stvari pri poučevanju prava je sposobnost porabiti čas za poglabljanje razumevanja vprašanj, ki me zanimajo, in pomagati študentom, da storijo enako. Na koncu gre za skupen postopek znanstvenega in strokovnega raziskovanja, preizkušanja in poskusnega reševanja tega, kar verjamem. Brez tega procesa so moja prepričanja votla, delo pa brezciljno. Resnična veličina poučevanja prava je, da poročam le svoji vesti in imam priložnost študentom pomagati ugotoviti, za kaj se zavzemajo, tudi ko tega prepričanja nimajo.
Z opuščanjem povezav med mojo osebnostjo in mojim stilom poučevanja se počutim udobno med predavanji. Ker sem pri interakciji s študenti bolj sproščena, se zdi, da moja komunikacija z njimi poteka bolj gladko. Imam več energije, da ugotovim, kako poučevati posebnosti obravnavanega predmeta; lahko razvijem večji repertoar tehnik in dejavnosti za uporabo. Vedno bom razmišljala o tem, kako postati boljša predavateljica, toda to sprejemanje mojega računalniškega glasu kot podaljška sebe me osvobaja. Spodbudno mi je, da je takšen pogled na poučevanje prilagodljiv, in ne statičen. Ko rastem in se spreminjam, se spreminja tudi moj »glas« poučevanja. Svojega predavateljskega življenja ne bom porabila za to, da bi bila popolna. Vem, da obstaja veliko načinov, kako biti dober predavatelj, in uživam v svobodi, da jih raziskujem. Nezmožnost govora je z uporabo natipkanih navodil, vprašanj, odgovorov in tekstov prišla kot čudovita oaza miru. Tišina me je umirila, me osredotočila na vzdušje miru in me naredila bolj pozorno, uglašeno in potrpežljivo poslušalko.
Pravo vpliva na vsak dan našega življenja in res ni težko najti primerov za to: vožnja avtomobila, nakup stvari v trgovini, prepiranje, zaposlitev, najem hiše. Poučevanje pomeni, da lahko sodelujem z drugimi. Nikoli si nisem mislila, da mi bo poučevanje omogočilo, da združim strokovno znanje do predavanega predmeta in vodenje bodočih pravnih strokovnjakov za dosego skupnega cilja. Odličen občutek je videti, kako študenti uspevajo, toda v tistih trenutkih, ko trpijo krizo zaupanja, sem lahko odrasla oseba, ki jim vlivam občutek prepričanja in jim rečem: »Zmoreš!«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
