Ne moti,
da si mi lagal,
moti me,
da ti od zdaj naprej
ne morem več verjeti.
(Friedrich Nietzsche)
Nikoli ne bom pozabila enega svojih prvih nastopov v državnem zboru, ko sem prisostvovala seji zelo pomembne komisije. Bili smo si tako blizu, da si slišal tihe pogovore med poslankami in poslanci. Pred enim od glasovanj sem ujela stavek: "To ni naš predlog, pazi." Tedaj sem se resno vprašala: "Ali torej ne gre za dobrobit ljudi, ampak zgolj za strankarski prestiž?" In od tedaj vem, da še tako dobra zadeva kdaj pade zgolj in samo zaradi političnega preigravanja. Ko je modro in korektno, ko prinaša bodoče ljudske glasove, takrat so nekateri "za", ko to ni, pač "proti". Skoraj vedno so ideje opozicije nevredne vsake podpore, pač pa zgolj kritike. In rešitve koalicije pogosto prav tako. Soočenja običajno ne ponudijo zgolj plodnih zaključkov, pač pa prepogosto celo žalitve, podtikanja, grobosti, besede na meji sovražnosti in res huda nasprotovanja. Kdaj vsaj delno upravičeno? Že že, a ne na tak način. Kje je etika javne besede? K sreči jo vsaj nekateri dosledno spoštujejo in k njej pozivajo. Take je treba javno pohvaliti. Seveda predvsem tiste, ki dajo svoj glas za dober zakon, pa čeprav ni njihov. Premalo jih je. In tako neopazni postajajo.
Ob tem se spominjam sijajnega odvetnika, ki je nekoč ob koncu glavne obravnave vstal in govoril, govoril kot navit. Nasprotniki so ostali brez besed, on pa je še bolj zavzeto nadaljeval. Vse do trenutka, ko je ugotovil, da bi moral vendar dokazovati popolnoma nasprotno. In govor je zaključil s stavkom: "Vidite, tako bi nastopal, če bi bil na nasprotni strani. Sedaj pa ..." in nadaljeval je popolnoma drugače ter le še bolj in bolj zagrizeno.
Vam morda zveni vsaj malo znano?
Žal pa danes ne verjamemo niti strokovnjakom, saj jih kaj hitro etiketiramo in pritaknemo tej ali oni opciji. In tako ob zadnji in usodni epidemiji radi navržemo: "Saj vidiš, čigav(a) je." ... in nadaljevati sploh ni potrebno. Če se med njimi pojavijo razlike, narod res ne ve, komu bi sploh verjel.
Zato in tudi zato je odnos do cepljenja tako zelo različen, saj je nekatere cepljene dobesedno strah "anticepilcev". Kdaj celo obratno. In danes skeptiki sploh ne verjamejo, da so se vodilni politiki cepili čisto zares, kaj šele z AstroZeneco. Pa čeprav so to storili skupaj in pred kamerami ter res hudimi teleobjektivi. Marsikdo sedaj kar neposredno vpraša: "Pa misliš, da je bilo notri res cepivo?" In vse se le še stopnjuje. Meja nenadoma ni več. In nihče več nikomur ne verjame.
Roko na srce, vse to se dogaja tudi zaradi stalnega spreminjanja ukrepov, pa čeprav se celo odločevalci učijo, saj je Covid prav vse hudo presenetil. Slišati je, da smo najhujši po ukrepih daleč naokoli, pa čeprav se denimo v Avstriji in Nemčiji celo ta hip v vsakem lokalu gostje registrirajo in marsikje še vedno ali ponovno strašijo policijske ure, celo obvezna cepljenja, najmanj za zdravstvene delavce. Registracije gostov pri nas nikoli niti ni bilo. Gre za to, da mora gost v vsakem lokalu, celo na kavi ali kosilu, pa tudi večerji, kaj šele ob nastanitvi in to vsak dan znova, izpolnjevati posebne vprašalnike in puščati vse svoje osebne podatke, da ga obvestijo, če bo kdo okužen. V nekaj dneh obiskovanja lokalov je tega kar precej. Ne predstavljam si takega ukrepa pri nas, če je že nošenje mask mnoge tako zelo razburjalo. In še manj obveznega cepljenja. Za nikogar. Mislim celo, da ni politične opcije, ki bi ga sploh preživela.
Hudo že razburjajo zadnje PCT preverke in prav vse, česar pred epidemijo nismo poznali.
Ljudi seveda jezijo tudi nova in nova navodila, ko ne veš, kaj vse tisti hip zares velja. A roko na srce, spreminja se tudi virus in vedno znova preseneča. Če temu lahko verjamemo, bi rekli kar vsi skeptiki.
Zanima pa me seveda, koliko ljudi se je brez pomislekov leta in leta cepilo proti vseh vrst boleznim in usodnim pikom pred odhodi v Afriko in še kam? Nikoli nisem slišala ugovorov in nikakršnih nasprotovanj, prav nikdar. Cepljenja so bila vendar pogoj. In koliko ljudi ni nikoli vzelo Aspirina, antibiotikov, pa vseh vrst zdravil proti holesterolu in drugim sodobnim tegobam? So morda res brez stranskih učinkov? Je kdo pred desetletji rekel "ne" cepljenju proti črnim kozam? Sedaj bi se tudi s "kozami" to zagotovo zgodilo in morda bi nas kar "pokopale". Prepričana sem, da so vsi starejši "proticepilci" cepljeni vsaj proti tej smrtonosni nadlogi. Kdo nas je tedaj sploh kaj vprašal? Kdo?
Seveda pa je še kako prav opozarjati in celo dvomiti, saj le tako dobimo vsa možna pojasnila. Nujno jih moramo dobiti. Potrebujemo jih. In danes si jih tudi zaslužimo. Nenazadnje je zaupanje močno upadlo. Cvetita zaslužkarstvo in korupcija, v neusmiljenem boju med farmacevti pa je dovoljeno marsikaj. Cepivo je danes varno, jutri prav to nič več. Danes je za starejše, jutri povsem enako za mlajše. In od tu le še rast nezaupanja v farmacevte vseh vrst.
Res pa je na žalost prav vse, res vse, hudo sporno in pod vprašajem.
Osebno poznam nekaj ljudi, ki so preboleli Covid 19 in to ekstremno hudo, celo v bolnici in s posledicami, ki jih čutijo še danes. Hudi, zelo hudi so na vse, ki v bolezen ne verjamejo. Nekateri pravijo, da so ti bolniki povsem "izmišljeni", celo zelo znani zdravnik, ki je o tem prvi odkrito spregovoril. Naj že kdo od zdravstvenih delavcev enkrat zelo na glas pove, ali je bil čisto zares v komi in kasneje v Soči. Celo danes nekateri ležijo na covid oddelkih, ker se niso cepili. Si tega ne upajo povedati? Se bojijo odzivov, ker so bili močno proti cepljenju? Z vso pravico so sicer tiho, a nihče od nasprotnikov ne bo verjel, da so zares hudo zboleli. Nihče. In kako naj izvemo resnico, če ne prav od bolnikov?!
Poznam nekaj ljudi, ki jim je cepljenje prineslo stranske učinke. A vedno se spominjam očeta šestih otrok, ki je prišel k meni kot varuhinji človekovih pravic in mi tedaj zaupal; vseh šest otrok so cepili in le pri zadnjem se je zalomilo. Avtizem. Dejal je, da je bilo krivo to, da ta otrok ob cepljenju ni bil povsem zdrav. In na dušo in srce mi je tedaj položil: "Cepite se le, če ste zares zdravi. To še posebej velja za majhne otroke." In tudi tedaj sem poslušala velike neresnice, celo da sem od farmacevtov dobila denar, naj kar priznam. Niti centa, tudi ponudil ga ni nihče. Česa vse se ne poslužijo nekateri in kako je možno, da na kaj takega sploh pomislijo?!! In da jim kdo to verjame! Bila sem ne le šokirana, pač pa kar jezna.
Seveda pa imam tudi sama nekaj vprašanj.
Zakaj se ne cepijo vsi zdravstveni delavci? Zakaj ne vsi na NIJZ? Zakaj najbolj "posvečeni "dvomijo?
Zato bi morali sedaj nastopati zelo kredibilni ljudje. Taki, da jim zaupaš in povsem verjameš. Ki znajo in zmorejo reči, da so ob kakšnem ukrepu pri nas tudi pretiravali, posnemali tuje prakse, se zmotili in bodo v bodočnosti upoštevali stroko. Od nje pa bi pričakovala poenotenje, ker sicer hudo razdvajajo. Zanimivo bi bilo videti in slišati tudi vsa pravniška imena, ki vedo, da so ukrepi in cepljenje povsem nepotrebni. Pa ne le proti Covidu, pač pa kar vsemu. Naj se javno pokažejo in soočijo z zagovorniki. Da bomo presojali, komu verjeti in zakaj. Zakaj so kar skriti? Soočenje je vendar nujno, zlasti v teh krutih časih. Na kupu bi morali videti in slišati ene in druge, pa ne le enkrat. Stalno in o vsaki temi, ki razdvaja. Tako kot pred referendumom.
Cepljenje mora seveda ostati prostovoljno, pri otrocih pa še toliko bolj. Seveda je zelo pomemben vidik prostovoljnosti pri vsakomur, možne pa so omejitve za necepljene. O tem govori in jih povsem dopušča že sodba ESČP proti Češki. Tudi človekove pravice namreč niso vedno neomejene. Se tega sploh zavedamo, ko tako radi posegamo v tuje? Najbrž ne, saj vidimo le svoje in še enkrat svoje. Povsod in vedno.
Do kdaj še?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
