Liberalizem kot svetovni nazor, ki kot svojo vrhovno vrednoto postulira človeka, posameznika, njegovo samouresničitev v mejah enake pravice sočloveka – zaradi inherentno enakega človekovega dostojanstva vsakogar – pač nima vzvodov za obrambo pred takimi, ki se oblečejo v samomorilske jopiče in razstrelijo sredi množice nedolžnih.
Tako dejanje je namreč ničevo, je nič, saj zanika vse, še najmanjši minimum, na katerem neka civilizacija temelji. To pa je življenje. Samopreživetveni nagon je tisto, kar ima vsaka žival. Samomorilski teroristični napadalci pač ne. In ko je liberalna demokratična in pravna država napadena na tak način, se lahko in mora braniti zgolj z izjemo od same sebe: z izrednimi razmerami in ukrepi.
Terorizem je tako učinkovit ukrep degeneracije vsega in vsakogar. Napadalce zreducira na nečloveški nivo, žrtvam odvzame temeljno sekularno vrednost, družbam pa zažre v njihove civilizacijske pridobitve. Od njega imajo seveda tudi korist: vselej tisti na političnih ekstremih.
Toda pretres ničevosti, kot je bil ta iz Pariza, ponuja tudi priložnost. Priložnost za to, da kot družba bolje osmislimo svoje temelje, razmislimo o svojih predpostavkah in preprosto: postanemo boljši tudi sami. In v zvezi s tem imamo početi marsikaj.
Najprej bi lahko, čeprav prihuljeno in potiho, nehali obtoževati zahod, da si je za kalvarijo kriv sam. Ta logika je zgrešena, kot da bi banki očitali, da so jo oropali zato, ker je banka. Prav tako so deplasirani argumenti: češ objokujemo Pariz, žrtev drugje pa ne vidimo. Občutek imam, da takšna stališča širijo predvsem tisti, ki niso sposobni nikdar in nikoli razviti kakršnih koli čustev do kogarkoli.
Objokovanje pariških žrtev pomeni deliti žalost s svojimi in za svoje. Je pokazatelj skupnosti, pripadnosti; morda nečemu večjemu, kot je le podalpska provinca, ki se ji po trdnem prepričanju nekaterih ne more ničesar zgoditi, saj je najbrž preveč obskurna?! Objokovanje svojih tudi ne pomeni zanikanja enake vrednosti človekovega življenja vsakogar – a solidarnost, tokrat v žalosti, narašča z bližino in se zmanjšuje z oddaljenostjo.
To hkrati tudi ne pomeni zmage zagovornikov stališč: »saj smo vas svarili; zdaj pa imate, ker nas niste poslušali.« Tovrstno zmagoslavje je pirovo in v neskladju s temeljnimi vrednotami naše civilizacije, ki od nas zahtevajo, da se tudi na najbolj necivilizirana dejanja odzivamo na civiliziran način.
Limanje terorističnih oznak na celotne skupnosti, posploševanje, banaliziranje in govor, ki je sovražen do zdrave pameti, so napačni odzivi. Enako velja za zapiranje ust, klicanje k politični korektnosti, samocenzuri in zatiskanje oči pred resničnimi in krutimi dejstvi. Ta pa so v bistvu zelo preprosto spoznavna.
Imamo problem, ki je hud, objektiven, in ki ga lahko reši le Evropska unija skupaj. Pri tem je, seveda, najbolj razočaranja vredno to, da se Evropa potrebnosti skupnega nastopa zave šele, ko ji sredi krasnega petkovega večera ob vinu in dobri družbi skupina manj kot desetih ekstremistov prerešeta več kot stotnijo povsem nedolžnih ljudi.
Tedaj rečemo: wir stehen gemeinsam in nous sommes avec vous. Rečemo in potem, ko je treba delovati, spet pozabimo. Tudi to ni nič, a je hkrati preveč. Je voda na mlin tistim, ki želijo našo zahodno civilizacijo pretvoriti v nič.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
